Verjetno večina pozna dvorane slavnih za posamezne športne discipline, manj znano pa je, da tako častijo tudi v akademskem svetu, med drugim na področju izobraževanja odraslih. Temu je namenjena dvorana slavnih, hall of fame, na oklahomski univerzi, kamor so nedavno kot prvo Slovenko sprejeli 81-letno prof. dr. Ano Krajnc. Nove slavne razglasijo vsakih nekaj let, vedno na drugi celini, in to povežejo s kakšnim pomembnim dogodkom. Letos se je to zgodilo na evropski konferenci raziskovalcev izobraževanja odraslih ESREA, ki je bila konec septembra v Beogradu.
 

V minulih dneh ste sprejeli veliko čestitk. Kako pa ste sami dojeli nagrado? Zakaj je ta dvorana slavnih ravno v Oklahomi?

Po ogledu seznama znamenitih, večinoma že pokojnih kolegov, ki so tam, sem najprej pomislila: Zdaj pa moram umreti ... Seveda sem počaščena, saj takšno svetovno priznanje resnično nekaj pomeni. Zanj ne zadošča teoretično delo, pokazati moraš tudi konkretne rezultate. Pri meni je obojih veliko. Od tega, da sem ustanovila oddelek andragogike na ljubljanski univerzi, kasneje pa tam ustanovila in dolga leta urejala visoko rangirano revijo Andragoški razgledi, da sem sodelovala v več mednarodnih raziskavah s tujimi univerzami, z Unescom, bila ekspertka mednarodnega sveta za izobraževanje odraslih ICAE pri Združenih narodih in leta 1991 pripravila resolucijo o izobraževanju odraslih. Bila sem gostujoča profesorica na univerzi v Vancouvru, predsednica jugoslovanske zveze andragoških društev, sodelavka ljudskih univerz doma in v tujini. Gotovo pa so upoštevali tudi moj prispevek k nastanku in razvoju Univerze za tretje življenjsko obdobje (UTŽO). Nominirali so me v Nemčiji, na univerzi v Bambergu, s katero sem sodelovala. Ta dvorana slavnih je v Oklahomi zato, ker tam že vrsto let zelo spodbujajo izobraževanje odraslih, imajo tudi veliko knjižnico in bogato dokumentacijo s tega področja.

Kako pa pri nas strokovno obvladujemo izobraževanje odraslih?

Izobraževanje odraslih je odmev na nastale potrebe po znanju in podlaga za razvoj, ni znanje na zalogo, kot je šola. Zajema 60 do 70 let izobraževanja ljudi po končani šoli. Skupine odraslih se močno razlikujejo. Ob prehodu iz industrijske v informacijsko družbo vsem ljudem primanjkuje znanja. Pomanjkanje kompetenc med drugim povzroča revščino. Splošno svetovno pravilo je odprt dostop do znanja za vse ljudi. Znanje in kompetence so podlaga za preživetje in večje delo mišic. Ljudje se učijo po vseh možnih poteh, večinoma je to neformalno izobraževanje, če so sposobni samostojnega učenja. Od devetdesetih let delujejo pri nas marsikje študijski krožki, kjer se ljudje zbirajo, da se naučijo tisto, kar potem naredijo. Dva neposredna cilja izobraževanja sta znanje in delovanje. Z vseživljenjskim izobraževanjem postajamo učeča se družba z odprtim dostopom do znanja za vse ljudi.

Ali ga imamo?

Pri nas bomo morali veliko spremeniti, da bomo sprejeli to temeljno načelo pridobivanja znanja, ki zavrača selekcijo, izločanje pri dostopu do šolanja, točkovanje, tekmovalnost, diskriminacijo med razvitimi in manj razvitimi otroki in odraslimi. Izobraževanje in dostop do znanja demokratizira šele nova tehnologija, internet, wikipedija, vse nosimo s seboj v žepu. Najbolj pomembne so postale kompetence, osebnostni razvoj, to lahko ljudje razvijajo samo v osebnem odnosu z učiteljem. Človeku bi morali priznati tisto, kar zna, ne glede na to, kje se je to naučil. Bojim pa se, da nam do tega še veliko manjka. Na diplome in papirje se bomo zanašali le tako dolgo, dokler ne bomo priznali pomena znanja. Za tretje življenjsko obdobje je značilno, da se ljudje učijo z veseljem in vedoželjno. So družbeno izločeni, a svobodni.

Ali tudi zato večkrat rečete, da je starost najlepše življenjsko obdobje? Mnogi vam ne bi pritrdili ...

Sama to zares mislim. Tako nam odgovarjajo tudi študenti UTŽO, ko jih sprašujemo, katero je bilo njihovo najboljše življenjsko obdobje. Šele v starosti pridobimo svobodo in se znebimo različnih pritiskov, kaj moramo. Tudi tistih, ki nas ovirajo pri pridobivanju želenega znanja. Že majhen otrok se trudi, da ravna tako, kot je po volji ljudem okrog njega. To se nato nadaljuje v odrasli dobi. Poklicna izobrazba je kalup, razvija le del človeka. Razvoj osebnosti zahteva širšo podobo človeka. Končno se v starosti lahko ljudje bolj posvetijo svojim vzgibom, talentom, željam ... Uživajo, da znajo nekaj novega.

Dr. Miha Kos pravi, da ljudje ne potrebujejo učiteljev, ampak spodbujevalce pri učenju.

Strinjam se z njim. V sedanjem šolskem sistemu otroke rinemo v kalupe, in to je boleče. Namen je jasen, moraš biti tak, kot so vsi okrog tebe, da te bodo sprejeli in razumeli. Le tako boš imel prijatelje in boš uspešno končal šole ter našel zaposlitev, zasnoval družino, dobil stanovanje. Stare paradigme, ki danes ne držijo več. Danes pričakujemo, da je vsak človek ustvarjalen, samoiniciativen, odgovoren, da se zna hitro in pravilno odločati ob nenadnih in neštetih spremembah in zna ohraniti psihično in socialno ravnovesje. Razvita osebnost ima težišče v sebi in ga ne išče zunaj. Seveda socializacijo vsi potrebujemo, a tako, kot jo zahteva današnje življenje. Po stari navadi prisegamo na represivno vzgojo, ki ne vodi v ustvarjalnost in samozavest, niti v razvito osebnost, in permisivno vzgojo, edino, ki razvija osebnost, še vedno enačimo z vzgojno zanemarjenostjo. K sreči življenje z razvojem spreminja tudi odnose v družinah. Sem optimistka, predvidevam, da novim generacijam ne bo več treba čakati do starosti, da bodo izrazile in razvile svojo individualnost.

Kaj pa bi morali narediti, da bi v vseživljenjsko učenje vključili vse ljudi? Tudi tiste, ki so zdaj ujeti v neznosen primež službe, družine in ne utegnejo razmišljati o svojih potrebah?

Vseživljenjsko izobraževanje je način učenja. Je osebno veselje in radost, da postajaš nekaj novega, da veš nekaj, česar včeraj še nisi, da rasteš, da obvladaš življenje in delo bolje, kot si ju včeraj. Ni treba, da bi imeli ljudje težka doživetja iz šole. Šola naj bo taka, da bodo otroci in mladi radi hodili tja. Odrasli bi morali imeti podlago iz prejšnjega izobraževanja, da se lahko samostojno, pogosto neformalno, izobražujejo. Vseživljenjsko izobraževanje je predvsem neformalno. Ni več učitelja, ki bi te silil k učenju. Ohranjena prirojena vedoželjnost je podlaga za samostojno iskanje novega znanja in razvijanje sposobnosti. Ljudje se bojijo nove tehnologije: robotov, umetne inteligence. Bojijo se, kaj bodo delali, če ne bo več služb in nam bodo roboti prevzeli delo. Nastajanje novih trendov v praksi dokazuje, da bo glavno delo ljudi v prihodnosti učenje. Ni utopija, je realnost, ki jo že živimo. Strah po nepotrebnem razžira družbe in družine, namesto da bi se veselili bolj humane prihodnosti, ko bomo lahko »unovčili« svoje najbolj humane lastnosti. Mišice imajo tudi sloni in druge živali.

Znano je, da ste velika zagovornica pridobivanja znanja o uporabi nove tehnologije, in to v vseh življenjskih obdobjih.

Seveda to podpiram, saj je poznavanje nove tehnologije tudi pot do resnične enakopravnosti in neodvisnosti. Če danes pride dobra nova zamisel na internet, v »kick off« portal, nihče ne vpraša, koliko je star avtor, ampak kako ideja ustreza potrebam ljudi in kako se bo nanjo odzval svetovni trg. Starost, vera, spol, državljanstvo in razne druge formalne etikete niso več pomembne. Da idejo sprejmejo, odloča kvaliteta izuma, ne to, čigav je. Pogosto so presenečeni, ko zvedo, da je avtor otrok ali star človek ali nekdo iz nerazvitega sveta. Ustvarjalen človek ima odprta vrata v ves svet.

Malokdo v vaših letih zmore tolikšno aktivnost, kot jo še vedno zmorete vi. Glede na vašo življenjsko zgodbo bi lahko pričakovali, da bo drugače. Vaše zgodnje otroštvo je namreč zaznamovala druga svetovna vojna in to navadno pušča posledice. Jih pri vas ni?

Kot otrok sem doživela fašistični požig rojstne vasi in pobijanje ljudi. Zato sem se vselej borila proti vsaki vojni in slehernemu nasilju. To mi je tudi pomagalo izoblikovati osebne vrednote. Sicer pa sem trdno prepričana, da se pod vplivom močnih doživetij razvijamo vse življenje, tudi v starosti. Če se rasti odpovemo ali je ne zmoremo, zdrknemo navzdol in se spet pobiramo. Pri meni je bila sreča predvsem to, da sem imela razumevajoče starše, ki v meni niso zatrli ustvarjalnosti, poguma za življenje in osebnega razvoja. Vzgajali so me s spodbudo, pohvalo in brez kazni. Iz teh izkušenj sem zrasla v ljubitelja ljudi. Ko predavam, ljudje to čutijo, ko berejo moje tekste, čutijo, da se jim približujem z ljubeznijo in spoštovanjem. Starši so mi dovolili, da sem delala napake. Dali so mi več svobode in s tem najboljšo popotnico za življenje. Zato nadaljujem svoje nekdanje življenje tudi v starosti in se veselim vsakega dneva.