Danes smo odeti v vijoličasto – barvo možganske kapi

Ljubljana – Možganska kap vsako leto doleti 4000 Slovencev, desetkrat toliko jih je, ki živijo z njenimi posledicami. V Evropi povzroči več kot milijon smrti vsako leto, pogosto je posledica tudi trajna invalidnost. Z današnjim simboličnim Pohodom bolnikov ob žici želi Društvo za zdravje srca in ožilja spomniti zlasti na preventivo in zgodnje prepoznavanje znakov kapi, ki jo ponazarja Grom.
 
GROM ali (prizadeti) govor, (ohromljena) roka, (asimetričen) obraz, minuta so zanesljivi znaki možganske kapi in alarm za čim hitrejši klic na pomoč na 112. Gromu so posvečeni tudi dnevi medgeneracijskega sožitja na Gospodarskem razstavišču od danes do četrtka, na katerih mlade ozaveščajo o pomoči starejšim, ko se ti nenadoma ne počutijo dobro.

 

40 odstotkov kapi bi lahko preprečili

Sicer pa ob današnjem evropskem dnevu ozaveščanja o možganski kapi zdravniki opozarjajo na zdrav življenjski slog, ki velja za najbolj učinkovito preventivo. Priporočajo vsaj pol ure hoje na dan, uživanje sadja in zelenjave, manj soli, maščob in sladkorja ter nič cigaret in stalno spremljanje krvnega tlaka, sladkorja v krvi ... Z doslednim nadzorom visokega krvnega tlaka bi lahko preprečili 40 odstotkov kapi, ugotavljajo zdravniki.


 
Možganska kap, ki povzroča poškodbe možganov, vpliva na sposobnost komunikacije, na motoriko, pa tudi na občutje in razmišljanje, je drugi najpogostejši vzrok smrti v Evropi. Nastopi lahko kjerkoli in kadarkoli, »dohiti« mlade, tudi otroke, in starejše, v večini primerov pa je povezana s starostjo: doživi jo tri četrtine starejših od 60 let, pomembno pa je, kako hitro oboleli pride do nevrologa.
 

Naši zdravniki tudi mehanično nad strdke

Najboljša trenutna zdravila za zdravljenje možganske kapi so tista za raztapljanje strdkov, ki lahko zmanjšajo poškodbo možganov, a učinkujejo le v dobrih štirih urah po kapi, poleg tega niso primerna za vse paciente. S tovrstnimi zdravili zdravijo le kakšnih pet odstotkov prizadetih. »Smrt nevronov je zadnje, kar si želimo po možganski kapi, zato si prizadevamo odkriti način, kako preprečiti ta stranski učinek zdravil za raztapljanje krvnih strdkov. Razvili smo protitelo, ki blokira negativni učinek tako imenovanega tkivnega aktivatorja plazminogena na možganske celice in na poskusnih modelih možganske kapi pokazali, da deluje,« poroča Denis Vivien, francoski raziskovalec, ki deluje v sklopu Evropske mreže za preprečevanje možganske kapi. Vanjo je vključenih 29 institucij iz trinajstih držav. Strdke so po metodi raztapljanja v 90. letih začeli zdraviti tudi pri nas. A kot navaja nevrolog iz ljubljanskega UKC Igor Rigler, vseh niso mogli raztopiti: »Zato od leta 2010 v Sloveniji za odstranjevanje večjih strdkov uporabljamo mehanično revaskularizacijo, ki je bistveno povečala učinkovitost zdravljenja. Invalidnost bolnikov se je od takrat zmanjšala, upadla je tudi umrljivost, nekateri odidejo iz bolnišnice povsem ozdravljeni.«
 

Kap vsako leto stane 64 milijard evrov

Po podatkih omenjene mreže možganska kap družbo drago stane: evropske države porabijo za lajšanje kapi več kot 64 milijard evrov na leto. Pričakujejo, da se bo število oseb v Evropi, ki živijo po možganski kapi, do leta 2025 povečalo za dodatnih 20 do 30 odstotkov, kar bo sistemom zdravstvenega in socialnega varstva prineslo še večje obremenitve. Zato so vlaganja v nadaljnje raziskave za bolj učinkovito preventivo tako dobrodošla. Z aktivno preventivno politiko naj bi se v vseh evropskih državah število oseb, ki bodo utrpele možgansko kap, zmanjšalo za desetino.

GROM tudi v odročne kraje

Podpredsednica združenja bolnikov z možgansko žilno boleznijo zdravnica Tatjana Erjavec napoveduje, da si bo združenje prizadevalo za prenos načel Groma v bolj odročne kraje, kjer je čas prevoza do ustreznih centrov daljši in kjer je hitro prepoznavanje prvih znakov kapi in ukrepanje toliko bolj pomembno. »Zavedati pa se moramo, da 'novi' načini zdravljenja niso možni pri vseh bolnikih. To dejstvo, staranje prebivalstva in večje preživetje tudi najbolj prizadetih bolnikov pomenijo, da bodo trajne posledice še vedno prisotne. Zato so minimalni standardi za spremljanje in timsko oskrbo bolnikov ter pomoč svojcem v domačem okolju ali v socialno zdravstvenih institucijah nujni.«