Centri, ki ohranjajo avtonomijo starejših

Ljubljana – Dnevni centri aktivnosti za starejše v Ljubljani, na kratko centri DCA, so živahna stičišča Ljubljančnov že več kot desetletje. A tudi v Ljubljani v teh centrih poka po šivih, pravi vodja DCA Ljubljana Katja Krivec. Brez razumevanja lokalne skupnosti in države takšni pomembni centri težko uspevajo, poudarja Marjan Sedmak, predsednik Mestne zveze upokojencev Ljubljane.

Center DCA na Povšetovi je najstarejši med ljubljanskimi, ki jih je sedem; to potrjuje tudi povprečna starost njihovih članov, saj dosega 74,5 leta. Najmlajši ljubljanski upokojenci in drugi odrasli se zbirajo v centru DCA na Gosposvetski (65 let), po »mladosti« jim sledi center na Kunaverjevi (66,5 leta). Prejšnji ponedeljek je bilo na Povšetovi živahno: v eni od sob so ustvarjali »gliničarji«, v drugi sobi je za veliko mizo sedelo kakšnih petnajst ali pa še več pevk in morda kakšen pevec in vsi so usklajeno prepevali, saj se je bližal resen nastop. V tretji so bili študentje italijanščine, soba je bila polna, v računalniški učilnici računalnikov skorajda ni, saj si svoje prenosnike s seboj prinesejo udeleženci sami. V sprejemnici, ki je tudi priročna kuhinja, se je kuhal ričet ... Vse je žuborelo in dišalo kot doma, tako kot sredi številne družine, kjer so vsi zavzeto aktivni in poleg tega še zadovoljni.

Pomen medgeneracijskega sodelovanja

Kako pomembni so centri, smo vprašali »očeta« teh uspešnih ljubljanskih centrov DCA Marjana Sedmaka. Ta odgovarja: »Z eno nogo smo v postindustrijski družbi, še vedno pa nas precej omejuje mentaliteta industrijskih družb in nobene razlike ni med kapitalističnimi in socialističnimi. Vse so nas popredalčkale. Do polnoletnosti se učimo, da bi potem ustvarjali presežno vrednost, potem jo do upokojitve ustvarjamo, da bi na koncu pristali v zadnjem, s stališča ustvarjanja presežne vrednosti odvečnem predalu – v pokoju. Resnično življenje že dolgo presega. V resnici namreč vsi trije procesi potekajo vzporedno. Vse življenje se učimo, vse življenje nekaj ustvarjamo in vse življenje uživamo v prostem času, le da v različnih sorazmerjih. In to je – v narekovajih – filozofija dnevnih centrov aktivnosti za starejše, to je, da v njih starejši nekaj ustvarjajo, se nekaj učijo in se po potrebi predajajo prostemu času. Velja pa dodati, da omemba starejših ne pomeni, da so namenjeni izključno starejšim. Tudi medgeneracijski centri ne bodo dosegli svojega namena, če se v njih ne bodo izvajali medgeneracijski programi. Z drugimi besedami to pomeni, da izvajajo Dnevni centri aktivnosti za starejše niz medgeneracijskih programov. In so zato zgodba o uspehu.«





Kot je povedala Katja Krivec, programska vodja vseh centrov DCA v Ljubljani in vodja centra na Povšetovi, ima posamični center na teden od 30 do 35 različnih aktivnosti, centre je lani obiskalo in se aktivno vključevalo v programe že blizu dva tisoč uporabnikov; na mesec v povprečju 974 članov, na dan tudi do 150. A tudi če so centri nastali kot centri za starejše, so že nekaj let vse bolj dnevni centri za medgeneracijske aktivnosti, za vseživljenjsko učenje, za aktivno preživljanje prostega časa in seveda tudi za več kot samo dobrodošlo druženje.
Med člani DCA (mesečna članarina je osem evrov), kamor lahko pridejo tudi drugi zainteresirani, nezaposleni in podobni, je veliko zanimanje za učenje jezikov, letos so uvedli celo korejščino, ki je že deseti jezik, ki se ga lahko učijo, lani arabščino, seveda je »na voljo« več stopenj angleščine, italijanščine, francoščine, celo tri stopnje grščine, latinščina ... Zelo popularne so številne ustvarjalne delavnice: od plesa, petja do slikanja, oblikovanja z glino, v enem od teh centrov imajo tudi peč za žganje gline, za Bežigradom vrtičkajo. Gibalne aktivnosti so še vedno med najbolj obiskanimi, priljubljene so nordijska hoja, pohodništvo, kolesarjenje. Seveda se tudi v ljubljanskih dnevnih centrih za starejše potrjuje, da prevladujejo ženske, a tam, kjer lahko uvedejo kakšen šport, kot je namizni tenis, se tudi moški zavihtijo v svoj DCA. Veliko je sodelovanje z lokalno skupnostjo, z vrtci, šolami, ustanovami, materinskimi domovi, azilskim domom, društvi, skupni pikniki, izleti... .
 

Pomemben člen so prostovoljci

Zelo pomemben del centrov so prostovoljci, ki vodijo posamične aktivnosti. Zakaj se ne bi aktivirala upokojena profesorica angleščine in naprej delila svojega znanja? In ko se za to odloči, ponavadi zažari, razlaga Krivčeva. Prostovoljci, ki jih tudi prek mentorskih izobraževanj še dodatno usposobijo, so izjemno pomembni za delovanje centrov, še vedno jih je med 266 polovica upokojencev (stanje 2017). Spodbudno je, da se za prostovoljsko delo v teh centrih odločajo mladi, saj je petina prostovoljcev študentov ali mladih, ki so jim to lahko v življenju pomembne reference in izkušnje, vse bolj se kot prostovoljci vključujejo tudi brezposelni; vsako leto jih je več. Kot poudarja Krivčeva, je seveda zelo pomembno tudi strokovno vodenje centrov (diplomirane socialne delavke).

Pomoč občine in države

Marjan Sedmak, poznavalec praks po evropskih državah, ki tudi deluje v Age Platform Europe in ji šest let predsedoval, pojasnjuje: »Posebnost ljubljanskega eksperimenta je bilo oblikovanje strukturiranega poteka dneva, to je dneva z različnimi vsebinami. Takšna metoda zahteva sodelovanje vseh uporabnikov in seveda pomeni dvoje. Pomeni metodo poskusi in popravi, pomeni pa tudi, da center potrebuje kvalificiranega vodjo, konkretno univerzitetno diplomiranega socialnega delavca. In prav temu je že pred trinajstimi leti prisluhnila Mestna občina Ljubljana, nekaj let kasneje pa še ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Brez razumevanja lokalne skupnosti in države zato takšen projekt ne uspeva. In kjer tega razumevanja ni, pobude te vrste ne poženejo trajnih korenin. Je pa tudi res, da je tudi med župani vse več razumevanja za takšne pobude – Maribor, Koper, pred dnevi je bil odprt medgeneracijski center v Izoli. Velja pa, da Ljubljana ni samo začetnik tega gibanja, marveč je tudi na poti, da dobi vsaka od četrtnih skupnosti svoj center. Kar pomeni, da naj bi se njihovo število v prihodnjem desetletju podvojilo. Vsekakor pa se sedanjih in delujočih ne da več odmisliti iz mestnega tkiva. DCA so tako del tiste verige, ki zagotavlja stopnjevanje oskrbe starejših glede na potrebo in sega od svetovanja, druženja in aktivnosti, prek dnevne oskrbe in oskrbe na domu vse tja do hospica. Ta veriga zagotavlja, da starejši dlje ostajajo v svojem privajenem okolju ter ohranjajo tisto avtonomijo, ki jo institucionalna oskrba in varstvo neizogibno omejujeta.«





Zelo pomembna pri uspešnosti teh centrov je torej vloga Mestne občine Ljubljana. Poleg prostorov, ki jih »časti« MOL, so se ljubljanski dnevni centri aktivnosti prijavili na javne razpise MOL in pridobili sredstva, 240.000 evrov na leto, za delovanje sedmih dnevnih centrov, programe socialnega varstva sofinancira tudi ministrstvo za delo.