Obdobje, s katerim se bomo odslej posebej ukvarjali ob sobotah, vse do 23. decembra, je polno zgodovine. Čeprav se bomo v prvi vrsti spominjali okrogle, 30. obletnice plebiscita za samostojno Slovenijo, pomembnega koraka, ki je bistveno spodbudil in pospešil nastanek slovenske države, je tisti čas zaznamovala množica dogodkov, ki so bili v neposredni ali posredni zvezi s tem pomembnim dejanjem slovenske družbe. In trije med njimi so se zgodili na isti dan, 4. oktobra 1990.

Eden najpomembnejših je bil sprejetje ustavnega zakona v tedanji slovenski skupščini, s katerim se je Slovenija izločila iz pravnega sistema Jugoslavije, saj je bilo takrat razveljavljenih kar 27 zveznih zakonov, ki so takrat v Sloveniji nehali veljati.

Ker je z njimi Slovenija posegla tudi na področje urejanja vojaških zadev, zlasti pristojnosti nad Teritorialno obrambo, so se nad tem ukrepom najbolj razburjali v vrhu jugoslovanske vojske, sestalo se je celo predsedstvo tedanje skupne države SFRJ in celo sklenilo, naj bi poveljstvo nad slovensko Teritorialno obrambo (TO) prevzelo poveljstvo 5. armade JLA v Zagrebu.



Takrat je v Temi dneva Danilo Slivnik, takratni urednik notranjepolitične redakcije Dela, zapisal, da »o kompetentnosti predsedstva SFRJ in njegovi politični legitimnosti po vsem tem, kar se je dogajalo v Jugoslaviji v zadnjih mesecih, resda nima več smisla govoriti, vendar pa moramo po sinočnji seji, na kateri je tekla beseda o razmerah v Sloveniji in na Hrvaškem, dodati, da prihaja to s svojimi enostranskimi odločitvami v skrajno absurden položaj in da je v mnogočem tik pred – 'samorazpustitvijo'«. Tedanji republiški sekretar za ljudsko obrambo Janez Janša je takrat miril, da bo TO poslušala in ubogala le povelja predsedstva Slovenije.

Vse to je privedlo do zasedbe nekdanjega poveljstva štaba TO na Prežihovi ulici v Ljubljani v večernih urah 4. oktobra. Vojska je tja poslala 16 oboroženih vojaških policistov, kar je povzročilo proteste, samo dejanje pa na delovanje TO ni imelo nobenega vpliva, saj je imelo novo poveljstvo štab na drugi lokaciji. Ti dramatični dogodki v Sloveniji so se spopadali s še bolj dramatičnimi na Hrvaškem.

Tam so prvega oktobra Srbi razglasili avtonomijo, akt o tem je podpisal takratni župan Knina in Srbskega narodnega sveta Milan Babić, potem ko so se dan prej z orožjem uprli hrvaški oblasti, ki je 29. septembra v Petrinji uporabila vodne topove in z gumijevkami razgnala upor tamkajšnjega srbskega prebivalstva. Jugoslavija se je takrat znašla v popolni krizi. Srbski politiki so podpihovali spor, opozicijski prvak Vuk Drašković je tedanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića pozival k mobilizaciji vojske. V federaciji so razmišljali tudi o razglasitvi izrednih razmer.



In v teh razmerah so 4. oktobra poslanci tedanje Socialistične stranke Slovenije v vseh treh domovih slovenske skupščine – zboru občin, zboru združenega dela in družbenopolitičnem zboru – predlagali razpis plebiscita, na katerem naj bi prebivalci Slovenije odločili, ali so za samostojno državo.

A takrat jim zgodovina ni bila naklonjena, tedaj vladajoči Demos še ni razmišljal v tej smeri. Vendar je bil duh izpuščen iz steklenice. In bolj ko so se razmere v tedanji skupni državi zapletale, večja je bila podpora ideji o plebiscitu. Demos se je potem sredi novembra na političnem posvetu v Poljčah pri Begunjah na Gorenjskem odločil za razpis referenduma in poti nazaj ni bilo več.

V prihodnjih tednih bomo v Delu poskušali prikazati in vam približati tedanji čas, ne samo politične odločitve, temveč tudi razmere v družbi, gospodarstvu, kulturi in športu.  Na dan plebiscita, 23. decembra, pa bomo pripravili tudi posebno izdajo Dela ob tem izjemnem dogodku v novejši zgodovini Slovenije.