Čaka nas nestabilnost

Sredi aprila pred tremi desetletji je bilo vse zelo negotovo. Jugoslavija je razpadala pri živem telesu, pred vrati se je že čutila vojna na Balkanu, tudi v Sloveniji je bila negotovost velika. Politika je bila razdvojena med takojšnjo odcepitvijo ali postopnejšim procesom, ki naj bi se zaključil, ko bi država imela pripravljeno zakonsko podlago. V tem času se je zelo spreminjala tudi politična in gospodarska podstat države in tudi družbe.

Mnogi razumni ljudje so takrat opozarjali, da slovenska politika za prehod iz socialistične v demokratično družbo nima ustreznega dolgoročnega načrta. Med njimi je bil tudi Viktor Žakelj, takratni predsednik socialistične stranke, ki je 13. aprila 1991 v Sobotni prilogi opozarjal tudi na tole:


»Uveljavljeno je bilo prepričanje, da v sedanjih nepreglednih in pogosto protislovnih razme­rah ni mogoče pripraviti vladnega družbeno­ekonomskega programa. Vodilo naj bi bilo: prilagajaj se sam in vlada ti bo pomagala. Prav, a tudi v takih razmerah morajo biti napisana ali nenapisana (kar je manj pomembno) pravila, ki posameznikom, ustano­vam in podjetjem omogočajo anticipiranje prihodnosti. Če opustimo ironično tezo, da je mogoče prav vse, da je torej popolna negoto­vost edino, s čimer morajo družbeni in eko­nomski osebki računati, potem moramo reči, da pri nas ta čas ni mogoče racionalno odlo­čati, ker ni trajnejše vizije niti bližnje, kaj šele malce oddaljene prihodnosti. (To ni nikakrš­na nostalgija po 'integralnem samoupravnem planiranju', ampak nekaj tistega, kar razviti svet pojmuje pod indikativnim planiranjem). Dodatno stvar zaplete dejstvo, da pri ključnih ljudeh sedanje vlade ni mogoče razviti niti približno istovetne družbeno-ekonomske doktrine, predsednik pa očitno te heterogeno­sti ne zmore integrirati na vsaj minimalni skupni imenovalec …

Ima pa etatizacija, ki se kot maligna tvorba širi vse iz gospodarstva, prek kulture do medijev, svojo globljo notranjo logiko. Naša nasta­jajoča država ta čas ne deluje kot utelešenje splošnega interesa, kot državljanski servis, ampak kot inštrument Demosovih strank za utrjevanje politične oblasti. Zato je bilo na primer treba nemudoma zrušiti samoupravno social­no ravnovesje znotraj združenega dela, ne mudi pa se vpeljati participativnih odnosov v nastajajočih podjetjih, premalo je bilo stor­jenega pri iskanju lastnikov dovčerajšnje družbene lastnine, zelo pa se hiti s podržavlja­njem in tako dalje.

Tako nastaja materialna podstat no­ve oblasti, torej ima podržavljanje (pravijo, da sicer začasno) isto funkcijo kot pred 45 leti. In ko bo končana nova 'prvotna akumulacija', ko bodo delavci razlaščeni v korist bolj ali manj naključnih novih zasebnikov podjetnikov, ki naj bi bili vnaprejšnji garanti našega bodo­čega gospodarskega in družbenega razcveta, bo utrjena tudi zdajšnja oblast, ki se je konsti­tuirala sicer na demokratičnih in poštenih vo­litvah, a so te vendarle le bile predvsem volitve 'proti'.

Če na stvari gledamo tako, je ogrom­ni proračun, ki ga — to ve tudi predlagatelj — ne bo mogoče realno realiziran, le logična posledica že omenjenega miselnega ozadja, ki koncentrira politično in ekonomsko oblast v izredno hitro nastali, novi, razmeroma ozki nomenklaturi, ob pomoči nekaterih dovčerajšnjih institucij civilne družbe. Naša družba tako spet tone v novo totalitar­nost, drugačno sicer od prejšnje, a vendar totalitarnost. Za te družbe pa je značilno, da so hudo nestabilne, ker nimajo samodejnih regulacijskih mehanizmov, ki sproti odprav­ljajo socialne in druge napetosti. Zato je pred nami očitno daljše obdobje nestabilnosti, ki bo trajalo vse do takrat, dokler se ne izrabijo ekskluzivni monistični miselni vzorci, ki jih k nam ni prinesel 'hladen vzhodni veter', ampak imajo domače, torej avtohtone kore­nine.«