Bralci ste Delo, a Delo s(m)o tudi novinarji

Nekateri so se videli sploh prvič, predvsem tisti najstarejši in najmlajši, med obujanjem spominov in sklepanjem novih prijateljstev pa so se vsi strinjali – še večkrat bi se morali tako družiti.

Toda Delo nikakor niso zgolj novinarji in uredniki, ampak tudi fotografi, kolumnisti, karikaturisti, lektorji, tehnični oblikovalci, infografiki, tajnice, informatiki, dokumentaristi, arhivisti in tiskarji, pri čemer vrstni red naštetih nikakor ne določa njihove pomembnosti. Kajti vsaka novinarska zgodba dobi dodano vrednost s pravo izbiro fotografije, ustrezno infografiko in privlačno postavitvijo na časopisni strani.



»Če so med novinarkami in novinarji postavljeni ustrezni šivi z dobro postavitvijo in fotografijami, potem je časopis privlačen za bralce,« je rekel urednik Sobotne priloge Ali Žerdin. »Medij lahko dobro dela samo, če imajo prave ideje vsi vpleteni; tehnični uredniki, fotografi, uredniki, novinarji … Samo zagnanost lahko pripomore k dobremu časopisu.«




 

Delo kot stanje duha

Na prijetno druženje v redakcijo je prišlo več novinarskih legend, med drugimi Jure Apih, Tit Doberšek, Manca Košir, Mitja Meršol, Bernarda Jeklin, Mojca Drčar Murko, Joco Žnidaršič, Tone Hočevar, Marijan Bauer, Vito Divac, Miško Kranjec, Oto Giacomelli …

»Še vedno pravim, da sem z Dela,« je energično zatrdila Bernarda Jeklin, mati slovenskega revijalnega tiska. »Delo je kot oblak, ki me pokriva. Gre za stanje duha, iz katerega ne morem, niti nočem. Da sem bila na Delu, je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo.«



Že desetletja ima Delo priznano fotografsko ekipo, fotografi pa imajo precej razburkan delovnik, saj morajo pogostokrat v istem dnevu iti na povsem različne dogodke; najprej gredo v parlament fotografirat premiera, nato iščejo atraktivno potezo na košarkarski tekmi, zvečer morajo ujeti še pravi trenutek virtuoznosti v Cankarjevem domu. »Fotografiranje politika je zelo preprosto; moraš biti pronicljiv in vedeti, kaj hočeš. Lahko si hudobec in ga ujameš, kako si vrta po nosu, ali pa ga predstaviš kot elegantnega gospoda,« je rekel Joco Žnidaršič. »Sicer pa se hitro vidi, kdo bolje fotografira na nogometni tekmi in kdo na koncertu.«




 

Okno v svet vsej državi

V obdobju nekdanje Jugoslavije je bilo Delo okno v svet vsej državi, saj so imeli Delovi dopisniki v malem prstu celoten planet. »Kar je pisalo v Delu, je stalo. Bili smo novinarsko in mnenjsko središče države,« je rekel dolgoletni dopisnik Tone Hočevar. »Za nas ni bilo boljšega kot biti dopisnik Dela. In prav zato so nas tudi cenili. Delo je bilo svetovljanski časopis.«



Skupaj s sodelavko in prijateljico Mojco Drčar Murko sta se strinjala, da je bilo Delo več kot samo služba. »Nekaj desetletij se je v mojem življenju vse vrtelo okoli Dela,« je povedala. »Morda smo bili v službi v različnih oddelkih, toda ko bralec dobi časopis, dobi vse v enem izvodu in ne vidi različnih nadstropij. Vsi na mediju morajo zato delati kot eno.«



Še več tovrstnih druženj si je zaželel nekdanji urednik in novinar Mitja Meršol. »Gre tudi za medgeneracijsko komuniciranje. Kar vedo mlajši in starejši, je treba povezati v celoto,« je rekel. »Novinarji si moramo na takšnih druženjih povedati, kaj je dobro in kaj slabo. Kajti potrebujemo tako kritike kot pohvale.«