Bomo vidro, močerada, metulje pustili izumreti?

Ljubljana – Že pred skoraj dvema desetletjema je bilo tudi Evropi jasno, da bo do leta 2020 eden njenih največjih izzivov prostorsko načrtovanje, za katerega se je izkazalo, da predstavlja tudi eno najšibkejših točk Slovenije. Zaradi gradnje avtocest in druge prometne infrastrukture smo uničili številna območja narave in kmetijskih zemljišč. Rezultat: po obsegu zemljišč, ki dajejo hrano, in po stopnji samopreskrbe z njo smo na repu EU.

Z uničevanjem biotske raznovrstnosti človeštvo uničuje sistem, ki podpira njegov obstoj na Zemlji in ogroža še najmanj dva druga občutljiva »stebra«: prehranskega in zdravstvenega. Pridelovanje hrane pušča v okolju enega najtrdovratnejših odtisov. Slovenci polovico njiv še vedno gnojimo z mineralnimi gnojili in v okolje še vedno izpuščamo velike količine odpadne vode – v osrednji Sloveniji celo 41 odstotkov –, na odlagališčih pa pustimo 157.000 ton ali dva odstotka vseh »pridelanih« odpadkov. Samo z njimi k emisijam toplogrednih plinov prispevamo poltretji odstotek.



Podnebne spremembe so po oceni Organizacije združenih narodov največja grožnja svetovnemu miru. Da se te skrivajo v ozadju velikega dela ekonomskih in celo vojnih migracij, opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Čeprav je v Sloveniji varstvo okolja ustavno zaščitena kategorija, nekdaj komajda slišni, v zadnjem času pa vse glasnejši pričevalci slabih praks ravnanja z okoljem nase opozarjajo v Celjski kotlini, Zasavju, Mežiški in Soški dolini ... Organi odločanja morajo posege v okolje izvajati s tresočo roko in jih dobro utemeljiti, da bodo skladni z zahtevami pravne države. Njihov učinek je namreč nepovraten, posledice pa dolgoročne, še sporoča Svetina.



Evropski parlament je januarja sprejel resolucijo, s katero je, kot ocenjuje, postavil »ambiciozno strategijo EU« za biotsko raznovrstnost do 2030, med drugim, da do tedaj Evropa ohrani vsaj tretjino naravnih območij in obnovi vsaj tretjino degradiranih ekosistemov. Resolucija se dotika tudi glavnih krivcev za izgubo vrst. Na prvem mestu je neizpodbitno – človek.

Nedosegljivi cilji EU

Po 18 letih od konvencije o biotski raznovrstnosti je jasno, da si je EU do 2010 zastavila nedosegljiv cilj, in sicer: popolnoma ustaviti upadanje biotske raznovrstnosti, pri tem pa pomagati tudi drugim kontinentom. Od 15.060 vrst v Evropi, kolikor jih je Svetovna zveza za varstvo narave obravnavala, ta hip grozi izumrtje 1677 vrstam.

Na »grozljivo sliko« načetih in bolnih ekosistemov v zadnjem poročilu opozarja tudi Medvladna znanstveno-politična platforma o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES). Povprečna številčnost vrst v kopenskih habitatih se je po njihovih podatkih zmanjšala za petino. Emisije toplogrednih plinov so se v štirih desetletjih podvojile in povprečna temperatura na Zemlji zvišala za 0,7 stopinje Celzija. Človek je s posegi v naravo spremenil tri četrtine kopnega in 66 odstotkov morskega okolja, tako da več kot tretjino površin na kopnem in skoraj tri četrtine sladkovodnih virov izkorišča za pridelavo rastlin oziroma za živinorejo. Kmetijska pridelava se je od 1970 potrojila, za 45 odstotkov več posekamo lesa, počrpamo približno 60 milijard ton obnovljivih in neobnovljivih virov na leto. Poplave ogrožajo od sto do tristo milijonov ljudi, s plastiko onesnažujemo desetkrat bolj kot v 1980, v svetovne vode vsako leto odvržemo od 300 do 400 milijonov ton težkih kovin, topil, strupenega blata in drugih industrijskih odpadkov. IPBES napoveduje, da se bodo negativni trendi nadaljevali vse do 2050.

Kako je z domačo biodiverziteto

Ali pri nas še imamo nekaj rezerve? Po resoluciji o nacionalnem programu varstva okolja za naslednjih deset let sodeč je večina okoljskih prvin pri nas »v dobrem stanju, saj se je v zadnjih desetih letih izboljšala kakovost voda in zraka, bolje ravnamo z odpadki, bolj se zavedamo pomena ohranjene biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot«, »izboljšala sta se tudi poznavanje in razumevanje povezav med pritiski na okolje in stanjem okolja«. Naši izzivi za prihodnost glede na resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja ostajajo čezmerno onesnažena območja zaradi preteklih dejavnosti, vsakoletno kratkotrajno poslabšanje kakovosti zraka, skrb za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot ter obvladovanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, medtem ko bo za varstvo okolja poslej ključen preplet tega z družbenimi in gospodarskimi procesi. Sodelovanje javnosti v tem prepletu ni omenjeno, a ta se s sprejemom zakonodaje za blaženje posledic koronavirusa čuti ogrožena, podobno kot je ogroženih dva tisoč rastlinskih in živalskih vrst pri nas.



Da celostne slike o stanju biotske pestrosti v Sloveniji pravzaprav nimamo, pa pravi biolog Damjan Vinko, in sicer kljub temu, da nevladne organizacije že več let opozarjajo na to, državni zbor pa sprejema nacionalni program o ohranjanju narave brez upoštevanja zakonskega predpisa, da je temelj za takšen program poznavanje stanja vrst in ekosistemov. Na to problematiko nas opozarja tudi Evropska komisija, ki nam je poslala opomin pred tožbo zaradi upadanja populacij travniških vrst ptic in metulja barjanski okarček ter slabšanja stanja travniških habitatov na območjih Natura 2000.

»Komisija nas opominja na sistemske nedoslednosti naravovarstvene politike, da ne izvajamo direktive o habitatih na celotnem območju Slovenije, ampak samo na omejenih območjih Nature 2000, da za vrste s priloge IV iz direktive o habitatih, ki jih je treba strogo varovati (vidra, planinski močerad, več vrst metuljev in kačjih pastirjev), v 16 letih nismo naredili nič …« Komisija opozarja tudi, da so potencialno sporne vse doslej opravljene presoje vplivov na okolje s področja narave, zlasti zato, ker nimamo urejenih baz podatkov, pojasnjuje Vinko.

Vinko je bil v prejšnji vladi član s področja biotske raznovrstnosti pri Svetu ministra za okolje in prostor za sodelovanje z nevladnimi organizacijami (NVO), organa, ki je bil z nastopom novega okoljskega ministra razpuščen.

Zakonske spremembe v zadnjih tednih deli na tri dele. Prvi so spremembe, ki so neposredno povezane z delovanjem NVO. Prvi so spremembe, ki zaostrujejo pogoje za delovanje NVO. Drugi so protikoronski zakoni, ki posegajo v upravne postopke, v katere se vključujejo NVO in presojevalci (javni zavodi, sodišča), tretji del v zadnjem protikoronskem paketu pa je povezan s kmetijstvom. Prinaša državne ukrepe, ki spodbujajo brezplačni zakup kmetijskih zemljišč od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov zakupnikom, če bodo na teh zemljiščih preprečevali zaraščanje, kar pa pomeni, da bomo na državnih zemljiščih izgubili še zadnje mejice, drevesa in gozdne otoke, pomembne elemente  biotske pestrosti.

Vlada, ministrstvo in državni zbor se po besedah Vinka s temi spremembami odmikata od Spomenice, prvega slovenskega naravovarstvenega programa, ki je izšel iz nevladnih vrst. Letos praznuje stoletnico. »Eno glavnih sporočil tega dokumenta je, da morata ohranjanje narave prepoznati politika in družba, in da je ohranjanje narave državotvorna dejavnost, saj je pomembno za zdravje ljudi, gospodarski razvoj, nenazadnje tudi za turizem. Hkrati pa je ohranjanje narave državotvorno zato, ker narava svojega glasu nima, zato jo ima vsak posameznik pravico in dolžnost ohranjati,« pravi Vinko.

Dodaja, da ne glede na to, kakšne posledice bodo te spremembe prinesle, smo se odmaknili od sodobnih standardov, v kakšnem okolju in naravi želimo živeti, in kakšno vlogo želimo dati tako NVO kot državljanom in javnim zavodom, ki so vključeni v postopke.