Blagovna znamka NLB je vredna več, kot je knjigovodska vrednost banke

»Ne vem, kdo pravi, da imajo upokojenci veliko časa. Vsaj jaz ga nimam, ker sem še vedno aktiven v stroki. Po svojih močeh in kot prepričan Slovenec še vedno poskušam pomagati pri zadevah, ki so pomembne za Slovenijo,« pravi dr. Bojan Pretnar (71), strokovnjak za intelektualno lastnino, zaslužen med drugim za uspešno ubranjene interese slovenskih farmacevtskih družb v »spopadu« z ameriškimi in za odmevno geografsko zaščito lipicanca. S svojim znanjem in bogatimi mednarodnimi izkušnjami pa je vključen tudi v prizadevanja za ustrezno ohranitev evropske zaščite slovenskega vina teran.

Bili ste prvi direktor urada za intelektualno lastnino v Sloveniji. Kako ste kot nepravnik po izobrazbi »padli« v to področje?

Zgodba se je začela daljnega leta 1972 ali še malo prej, ko sem bil še med študijem strojništva priden sin voznik svojemu očetu Stojanu Pretnarju, profesorju na pravni fakulteti. Kot strokovnjak za gospodarsko pravo je uvedel že konec petdesetih let predmet pravo industrijske lastnine, obvezen za študente, ki so izbrali gospodarsko smer. Ker sem očeta vozil na njegova predavanja, sem ga na tistih predavanjih preprosto počakal. Sledil sem njegovim predavanjem. Čeprav sprva nisem povsem resno jemal njegovih besed, da bom kot bodoči inženir s poznavanjem tega področja lahko patentni zastopnik, se je končalo tako, da sem malo več kot leto po diplomi na strojni fakulteti po očetovem nasvetu pri njegovem kolegu opravil izpit iz tega predmeta na pravni fakulteti in bil povabljen v Iskro, da vzpostavim njihovo službo za patente in znamke oziroma takrat se je imenovala za industrijsko lastnino. Nato sem v Beogradu pri takratnem zveznem uradu za patente v Jugoslaviji opravil tudi uradni izpit za patentnega zastopnika. Nato sem vpisal še magistrski podiplomski študij iz poslovno-organizacijskih znanosti na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, kjer sem leta 1989 tudi doktoriral. Vedno sem gledal širše na področje intelektualne lastnine, kjer se prepletajo pravo, poslovanje, ekonomija. Do razpada Jugoslavije sem bil v službi na republiškem ministrstvu za znanost. Ko pa je Slovenija razglasila svojo neodvisnost, je bilo nekako dogovorjeno, da bom prevzel ustanovitev slovenskega urada za intelektualno lastnino oziroma za varstvo industrijske lastnine, kot se je takrat imenoval. Postal sem direktor neobstoječe institucije.

Ste jo torej šele morali vzpostaviti?

V dveh mesecih, ko sem bil zaradi vojne v Sloveniji in na Hrvaškem nekako zamrznjen direktor, sem imel dovolj časa za razmislek, kako bi ta urad postavili. Pri tem sem imel veliko pomoč pri kolegih z Inštituta Maxa Plancka v Münchnu, ki je edina znanstvenoraziskovalna institucija s tega področja. Tam sem pripravljal svoj doktorat, ki sem ga potem zagovarjal na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

S čim ste se največ ukvarjali?

Najprej smo morali spisati zakon, ki je bil precej modificiran jugoslovanski zakon. Takrat se je mudilo in vedeli smo, da ga bomo popravljali. Zakon je bil sprejet leta 1992. Na svetovni organizaciji za intelektualno lastnino so rekli, da je to eden najboljših modelov za male države v razvoju. Po zaslugi tega modela sem bil vrsto let zunanji strokovnjak svetovne organizacije za intelektualno lastnino in uradni predstavnik Slovenije pri tej organizaciji. Naš model zaščite sem imel priložnost predstaviti kot povabljenec tudi na kongresu najstarejšega zasebnega združenja patentnih zastopnikov oziroma zastopnikov za pravice intelektualne lastnine v Tokiu. Bili so zanimivi časi, ampak takrat si je Slovenija pridobila veliko pozitivnih točk. Pritiski, zlasti ameriški, v tem času niso ponehali. Takrat je bila v ospredju predvsem farmacevtska industrija, kjer so patenti ključni.

Iz tistega časa je vaša zgodba, ko ste rešili Krko. Jo lahko na kratko povzamete?

Amerika je poskušala vsiliti podpis sporazuma z retroširitvijo patentov iz postopkov na učinkovine v zdravilu. Če bi takšen sporazum doletel Slovenijo, bi to resno ogrozilo poslovanje Krke in Leka. V prvem poskusu nam je to uspelo preprečiti, ko se je Slovenija trudila v evropskih povezavah. Leta 1993 sem sodeloval na posvetu, kjer je predsednik evropskega patentnega urada predstavil idejo, da bodoče članice lahko sklenejo nekakšen pridružitveni sporazum k evropski patentni organizaciji. To idejo sem zagrabil in rezultat tega je bil prvi pridružitveni sporazum, ki nam je pomagal leta 1994, ko je Amerika ponovno pritisnila na Slovenijo. Predsednika evropskega patentnega urada sem seznanil z dogajanjem in na trilaterali evropskega, japonskega in ameriškega patentnega urada je dosegel, da so nas pustili pri miru.

Ob ameriških očitkih, da nimamo ustrezne patentne zaščite, bi to pomenilo, da ne priznavajo tisto leto uveljavljenega evropskega patenta, ki je bil podeljen tudi Sloveniji. To je bila prva uspešna obramba naših interesov, kar se je potem nadaljevalo, ko je bila ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija (WTO). Z njo je bil dosežen sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine v okviru WTO. To je bilo namerno narejeno, saj svetovna organizacija ni članica OZN in je ena redkih organizacij, da v primeru, če kdo ne spoštuje njihovih pravil, državo lahko doletijo sankcije. Mi smo imeli svojo zakonodajo in leta 1997 se je Amerika obesila na eno prehodnih določb zakona o industrijski lastnini, ki da jo je mogoče tako interpretirati, da bi oni lahko prišli noter. Resnici na ljubo je bila ta interpretacija sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine konsistentna, mi pa smo dali odgovor, ki je bil tudi konsistenten. Ob dveh konsistentnih interpretacijah določila sporazuma, ki velja v svetovni trgovinski organizaciji, si lahko mislimo, čigava bi prevladala v dvoboju Slovenija – Amerika.

Pomagali ste si z ameriško odvetinško družbo?

Obema farmacevtskima družbama sem predlagal, da naročimo v Washingtonu pri neki odvetniški družbi pravno mnenje, s katerim bodo ugotovili, da je naša interpretacija skladna z ameriškim pravom. Krka in Lek sta to podprli in financirali stroške, ki niso bili majhni.

In uspelo vam je premagati veliko Ameriko in zaščititi domačo farmacevtsko industrijo?

Tako je, to se je dogajalo julija leta 1997. Naključje je bilo, da je v to odvetniško družbo prišel moj dober prijatelj, nekdanji šef patentnega urada. K sodelovanju je povabil njihovega uglednega strokovnjaka za to področje, ki je šest mesecev kasneje postal šef ameriškega patentnega urada. Bil sem njegov prvi uradni obiskovalec, ko sva govorila o tej temi. Še danes se kdaj pa kdaj slišiva.

To je ena od vrhunskih zgodb iz vaše kariere na uradu, s katerega ste nadaljevali v WTO v Ženevi.

No, leta 1999 so se zgodili še lipicanci, pri katerih vemo, kako se je končalo ob skoraj arogantnem odnosu posameznikov iz evropske komisije, ki so nam očitali to skoraj nenavadno potezo, da smo lipicanca zaščitili z geografsko označbo neposredno pri Svetovi trgovinski organizaciji. Zaradi te zaščite je nastal vik in krik, tudi svetovni mediji so o tem poročali. Evropska komisija in Avstrija sta bili prepričani, da bodo dosegli, da mora Slovenija umakniti uredbo o tej geografski zaščiti, saj je bila ta geografska označba v konfliktu z evropsko zakonodajo, slonela pa je na sporazumu Svetovne trgovinske organizacije, ki ima drugačno definicijo. In mednarodno pravo ima prednost pred domačo in evropsko. Končalo se je tako, da me je šef avstrijskega patentnega urada seznanil, kako so nezadovoljni s tem izidom in da je uradno, a nikjer zapisano stališče avstrijske vlade njihov veto na članstvo Slovenije v EU. To lahko potrdi takratni slovenski veleposlanik v Avstriji Ivo Vajgl. Nato sem se umaknil iz te zgodbe in sprejel vabilo, da se zaposlim v svetovni organizaciji za intelektualno lastnino.

In tako se je vaša kariera nadaljevala v Ženevi. Kako ste v okviru svetovne organizacije pomagali Sloveniji?

Pravzaprav bolj malo. Ponudil sem, da lahko naprej svetujem, bilo je še nekaj pritiskov iz Amerike, ampak jaz sem takrat postal uslužbenec OZN in tam si zelo omejen. Jasno pa je, da če bi me Slovenija potrebovala, bi rade volje pomagal. Ampak po letu, dveh nekako ni bilo interesa. Ko sem bil že v Ženevi, me je leta 2003 takratni direktor Pivovarne Union prosil za mnenje, ko je prišlo do tega, ali bo Laško prevzelo Union, Pivovarna Union pa se je že menila z Interbrewjem, zainteresiranim za prevzem. Ko je potem Laško prevzelo Union, je urad za varstvo konkurence izdal svoje mnenje, pod kakšnimi pogoji naj nastopi koncentracija. Takratni direktor Uniona me je zaprosil za mnenje o odločbi urada. V njem sem opozoril, da v EU, kadar se opravijo takšni prevzemi, vedno prevzemnik pove, katerim znamkam in proizvodom se bo odpovedal, in potem evropska komisija reče, ali je to dovolj ali ne. Tu se je pa zgodilo pravzaprav obratno, da je urad vnaprej povedal, čemu se je treba odpovedati. Na koncu tega sem napisal, da bi bilo veliko bolj paradoksalno in po svoje bolj smotrno pustiti, da Interbrew prevzame Union, Laško pa pred prevzemom zavarujemo tudi tako, da bi Laško razglasili za geografsko označbo za pivo, ker potem geografske označbe pač ne moreš odnesti. V nasprotnem primeru pa, če bo Laško prevzelo Union in če tega ne bomo storili, bo prej ali slej prišel kakšen velikan, ki bo pobral obe pivovarni. In to se je zgodilo.

Kako gledate na prodajo slovenskih podjetij z znanimi, mednarodno uveljavljenimi blagovnimi znamkami?

Že ves čas poudarjam, da mi pri prodaji podjetij sploh ne upoštevamo intelektualnega kapitala, ki je, odvisno od industrije oziroma panoge, po vseh statistikah od 60 do 80 odstotkov celotne vrednosti podjetja. Tega ne morem verjeti, da prodajamo podjetja po knjigovodski vrednosti. Hotele v Portorožu smo prodali za 12 milijonov. Pa saj to ni res! Pri prodaji NLB, ki jo zahteva evropska komisija na podlagi dogovora, sem napisal, naj vlada poskrbi, da naj se upošteva intelektualni kapital. To je znamka NLB, ki sama po sebi po grobem izračunu dosega več, kot je knjigovodska vrednost banke.

Kako daleč je zdaj zgodba s teranom?

Tožba je bila vložena. Evropska komisija je podala svoj odgovor na to tožbo. Slovenija je zdaj vložila svoj odgovor na ta odgovor. Mislim, da so naše karte izjemno dobre.