Biti pravi Slovenec

Koronavirusne omejitve so mi minulo pomlad in poletje preprečile več zasebnih in delovnih potovanj v Bosno in Hercegovino, ki jo je slovenska stroka oziroma politika, kot kaže, za večno potisnila na rdeči seznam kužnih držav.

Tega, da so slovenski državljani lahko tudi lastniki nepremičnin v BiH, in ne samo na Hrvaškem, kjer jim zgolj vpis v zemljiško knjigo omogoča izjemo pri potovanjih ob koncih tedna na rdeče območje, stroka oziroma politika seveda ni mogla vedeti.

Kaj za vraga bo poštenemu slovenskemu državljanu hiša v hribih v Bosni, če bi jo vendar lahko imel v Umagu kot vsi normalni ljudje?!

Skratka, zaradi spleta zoprnih okoliščin se mi je nabralo za okoli 30 evrov dolga za elektriko, ki jo ponavadi med obiskom BiH kar na okencu elektrodistribucijskega podjetja plačam za leto ali več vnaprej, da se ognem odvečnim bančnim stroškom za plačilo v tretjo državo.

Tako sem bil v začetku tega tedna prisiljen prek slovenske banke nakazati denar za elektriko za hišo v BiH, ki je nisem mogel obiskati zaradi koronavirusa.

Ker bankam pri tako zapletenih operacijah zgolj pogojno zaupam, sem še poklical v elektrodistribucijo, da bi se prepričal, da so dobili moj denar in mi ne bodo odklopili elektrike. Gospa na drugi strani mi je namesto odgovora pristno presenečena odgovorila s pripombo: »Vi ste pravi Slovenec, kot bi bili po krvi Slovenec. Noben naš ne bi tako skrbel zaradi dolgov za elektriko.«

To, da me imajo v BiH zaradi nekaterih navad za Janeza, v Sloveniji pa sem zaradi imena vnaprej označen za pritepenca, zame ni nič novega. Vsekakor pa mi je toplo pri srcu, ko vidim, da našo družbo v neki drugi (resda bistveno manj urejeni) družbi prepoznajo kot sinonim za urejenost in korektno poslovanje.

Na neki način je tudi olajšanje, da človeku ni treba skakati, da bi ga kdo prepoznal kot Slovenca. Dovolj je plačati dolgove. »Kdor ne plača, ni Slovenec!«