Žabe svatbo bodo imele

Če meteorološka napoved za prihodnje dni drži, se bo v kratkem povsod po Sloveniji začela zagotovo največja svatba. Žabja. Dvoživke ob pravih temperaturah in ustrezni vlagi nemudoma krenejo na pot proti najbližjim mlakam, ribnikom, mrtvicam, kjer poskrbijo za nadaljevanje vrste. In pri tem žal velikokrat dokazujejo, da je ljubezen tudi dvoživkam lahko v pogubo. Po več tisoč jih samo na eni črni točki lahko izgubi življenje. Prostovoljci jim pomagajo s prenašanjem v vedrih, rešitev bi bili podhodi z varovalnimi ograjami.

Eno najdlje trajajočih akcij prenašanja dvoživk imajo v Kozjanskem parku. Dvajset let je minilo od prve, ki so jo pripravili ob cesti mimo ribnika Trebče – tam so tudi letos že postavili ograjo, ki dvoživkam preprečuje, da bi odskakljale čez cesto oziroma jo prelezle. Zaposleni v parku in prostovoljci, med njimi že tradicionalno šolarji iz Kozjega, Lesičnega in Bistrice ob Sotli, dvakrat na dan dvoživke v vedrih prenesejo čez cesto.



Gonilna sila akcije v Kozjanskem parku je Dušan Klenovšek, ki pravi, da so dvoživke verjetno že precej nestrpne: »Čez dan so že prave temperature in dvoživke, zakopane v zemlji, čutijo, da je podnevi dovolj toplo, nočne temperature jih še zadržujejo. Takoj ko bo padel dež in bo primerna temperatura, bo bum.« Najprej pridejo na plano rjave žabe, mednje sodijo sekulja, rosnica in plavček, ki med svatovanjem pomodri, je pa pri nas precej redek. Za rjavimi žabami se začne svatba še za krastače. Te včasih v mrestišče pridejo že v ljubezenskem objemu, samček na samički.

S krastačami je na cestah največ težav, razloži Klenovšek: »Rjave žabe so spretnejše, hitrejše, bolje skačejo. Krastače so pa bolj počasne, tudi več jih je. Zanje je značilno, da samci, ki jih je lahko celo petkrat več kot samičk, na družice čakajo v zasedi. Izberejo si lokacijo, od koder imajo najboljši pregled. V primerjavi z gozdom ali travnikom se na cesti zagotovo bolje vidi. Tam obstanejo in čakajo na samico. Četudi je ponoči promet redek, samo nekaj avtomobilov, lahko naredijo masaker.« Biologinja Katja Poboljšaj iz Centra za kartografijo flore in favne, ki se že dvajset let ukvarja z dvoživkami, dodaja, da jih cesta privlači tudi zaradi toplote: »Asfalt je toplejši od okolice. Dvoživke so mrzlokrvne živali, odvisne od zunanjih temperatur, na asfaltu pa se malo ogrejejo, da so lahko potem bolj aktivne.«
 

Sledijo zvezdam

Poboljšajeva pravi, da rjave žabe in krastače na nekaterih točkah ceste prehajajo v desettisočih. Njihova pot do mlake je lahko dolga celo tri kilometre. »Krastače in rjave žabe nagon vrača v mlako, v kateri so se izlegle. Na teh stalnih selitvenih poteh se orientirajo po terenu in po zvezdah. Te poti obstajajo stoletja, mi pa jih s cestami presekamo. Žabe se temu ne znajo prilagoditi, do svoje mlake hočejo po najkrajši poti. Ne glede na ovire.«



Prostovoljci rešijo največ rjavih žab in krastač, ker gre za najpogostejše vrste, a ceste so nevarne tudi za druge dvoživke, opozarja Poboljšajeva: »V avtu človek morda sploh ne opazi, da je povozil žival, ker je tako majhna in ne skače, kot so različni pupki in močeradi, manjše so tudi zelene rege in urhi. Te vrste se prav tako selijo čez ceste. Sodijo med najbolj ogrožene, zato je vpliv na te populacije večji, če velik delež populacije pogine na cestah.« Delež povoženih živali je odvisen od gostote prometa in hitrosti vožnje: »Raziskave v tujini so pokazale, da je tam, kjer je v nočnih urah na cesti več kot tisoč avtomobilov in vozijo s hitrostjo več kot 60 kilometrov na uro, lahko povoženih 40 odstotkov živali, ki se tisto noč selijo čez cesto.« Prostovoljci, ki prenašajo žabje svate, so zato neprecenljivi.
 

Čiste roke za občutljivo žabjo kožo

Večje, tradicionalne akcije prenašanja žab so v Hrašah, Vodicah, Kozjanskem parku, na Večni poti pri ljubljanskem živalskem vrtu, na Radenskem polju, pri Ledavskem jezeru v parku Goričko … Na spletu in družabnih omrežjih boste hitro našli, katere akcije so vam najbližje, črnih točk pa je več kot tisoč.



Akcije so koristne tudi z vidika vzgoje, razloži Klenovšek: »Pri nas pomagajo vse šole v Kozjanskem parku. Da otroci pomagajo, predvsem pa zato, da izgubijo priučen strah pred krastačo. Da vidijo, da so to koristne živali. Vsekakor pa niso nevarne, strupene ali celo škodljive. Zato tudi odrasle vabimo na akcije. Ti imajo še večji strah, ki pa po pol ure izgine.« Dodaja, da čeprav krastače v pravljicah nastopajo s čarovnicami, je njihov strup za nas neškodljiv: »To, kar je videti kot krastava koža, so žleze. Če se krastača počuti ogroženo, začne izločati tekočino, in če bi izloček dobili na roko in si potem pomeli oči, bi nas mogoče malo zapeklo. Ampak to se pri prenašanju, pri tem imamo lahko rokavice, ne zgodi. Če jih prenašamo z golimi rokami, si jim moramo prej obvezno umiti. Žabja koža je zelo prepustna, tako bi kreme, ki jih uporabljamo, in vse, kar prijemamo, hitro prešlo v njeno telo.« Roke si moramo tudi navlažiti, saj se žabja koža ob stiku z našo suši.
 

Krastačo v vsak slovenski vrt

Vsi, ki imate doma vrt in vam živce ter seveda pridelek skoraj pred očmi požirajo rdeči polži, bi morali imeti v vrtu krastačo. So namreč ene redkih živali, ki jedo te gole polže. Dvoživke sicer poleg polžev uravnavajo številčnost žuželk, pajkov, raznih črvov. »Morda se nam žuželke in polži ne zdijo problematični, ampak če dvoživk, ki so njihovi plenilci, ne bi bilo, bi lahko postale hud problem. Hkrati pa so dvoživke hrana za druge. Narava je kot domine. Če eno odvzameš, se vse podrejo,« opozarja Klenovšek.
Poboljšajeva opaža, da se je odnos do dvoživk v dvajsetih letih precej spremenil: »Vedno več ljudi je pripravljenih v prostem času nekaj početi za izboljšanje stanja. Je pa res, da za vsemi temi akcijami večinoma stoji en človek ali manjša skupina. Po kakšnih desetih letih se ljudje utrudijo, kar je razumljivo, in pričakujejo pozitivne posledice teh akcij. Da se na cestah izvedejo ukrepi, če že opozarjajo na problem.«



Dvoživke sodijo med najbolj ogrožene vretenčarje v Evropi in so prav vse zavarovane. To pomeni, da je treba njihove selitvene poti upoštevati tudi pri novogradnjah. Veliko žabjih življenj bi namreč rešili podhodi za dvoživke z varovalno ograjo. Za zdaj teh ni veliko, Poboljšajeva opozarja, da morajo biti pravilno izvedeni: »Podhodov mora biti več na primerni razdalji. Če so predaleč narazen, se živali, ki jih ograja vodi do podhoda, rajši obrnejo ali pa obtičijo ob ograji. S tem je spet ogroženo preživetje populacije, ker se jim ne uspe razmnoževati v mlakah na drugi strani ceste. Do zdaj so uredili podhode z ograjami le na cesti Impoljca–Zavratec ter v Petanjcih ob Muri. V Petanjcih je plastično ograjo polomil sneg, zato zdaj tam spet izvajajo reševalno akcijo, ograjo bi morali obnoviti. Težave se pojavljajo tudi, ker podhodi niso bili zgrajeni, kot je bilo načrtovano. Poleg tega je treba upoštevati lokalne prebivalce, kajti če je cesta tako speljana, da je ograja hiše takoj pri robu, lahko podhod žabe pripelje naravnost na vrt.« To pa je, čeprav so krastače koristne, verjetno kar problem.
 

Za več regljanja

Kljub vsem težavam se stvari izboljšujejo tudi na državni ravni. Po besedah Poboljšajeve se je, med drugim zaradi pritiska javnosti, zganila direkcija za ceste: »Začeli so izvajati ukrepe oziroma se na to pripravljajo, naročajo preglede posameznih odsekov, znanih po povozih, pripravljajo strokovne podlage za izvedbo. Podobno aktivne so občine, na cesti Radomlje–Rova v domžalski občini, recimo, so na pobudo lokalne iniciative postavili podhode in ograje ob prenovi občinske ceste. Druge, na primer Ljubljana, Maribor in Križevci, podpirajo akcije društev in prostovoljcev ali pa kupijo ograje za dvoživke.«



Center za kartografijo flore in favne s partnerji je januarja projekt s področja varstva dvoživk prijavil tudi na evropski razpis Life. Če bodo uspešni, bodo lahko v Kozjanskem parku, na Radenskem polju in Ljubljanskem barju uredili podhode z ograjo na tamkajšnjih cestah. In bodo tam akcije prenašanja žabic odveč. Čeprav Klenovšek pravi, da že imajo nove lokacije, kjer bodo lahko reševali žabji živelj. Prenašanje se v Kozjanskem parku sicer zelo obrestuje, saj v zadnjem obdobju opažajo le še nekaj deset povoženih žabic na leto. Jih pa vsako leto čez cesto prenesejo do devet tisoč. Vseh (še) ne morejo rešiti.