Trošimo vse več in vse hitreje

Dan ekološkega dolga, ko človeštvo porabi vse vire, ki jih narava lahko pridela oziroma obnovi v enem letu, je letos nastopil najbolj zgodaj v zgodovini. Slovenija je proračun svoje narave porabila še hitreje od svetovnega povprečja, 27. aprila.

Kaj to pomeni? Predstavljajte si, da imate določen proračun, s katerim morate preživeti leto, a ste ga namesto tega porabili že v sedmih mesecih, edina rešitev je kredit z oderuškimi obrestmi, s katerim boste ogrozili sebe in svojo družino, piše kolumnistka okoljske nevladne organizacije WWF Megan Leslie. Enako se vedemo do našega planeta.



Dan ekološkega dolga, ki ga od leta 1970 izračunava Omrežje za globalni ekološki odtis (Global Footprint Network), na podlagi številnih zbirk podatkov izračuna, kdaj naše prehranske, potovalne navade, poraba energije in zapravljanje presežejo meje planeta. Kdaj smo polovili več rib od hitrosti obnavljanja njihovih staležev, kdaj smo posekali več dreves, kot smo jih sposobni pogozditi, kdaj smo v ozračje izpustili več ogljikovega dioksida, kot so ga gozdovi in morja sposobni vsrkati. To pomeni, da od dneva, ko dolg nastopi, za svoje življenje porabimo več kot eno Zemljo. Letos do konca leta bomo porabili 1,75 Zemlje.



Leta 1971, ko smo prvič potrošili več kot smo porabili, je dan ekološkega dolga nastopil 21. decembra. S povečevanjem svetovnega prebivalstva, proizvodnje in potrošnje se vse bolj pomika na začetek leta. Lani je nastopil 1. avgusta, leto prej 8. avgusta. V Sloveniji je lani nastopil 11. maja. Tudi več drugih držav se je podobno kot Slovenija do narave zadolžilo prej kot svetovno povprečje. Že februarja sta ga dosegla Katar in Luksemburg, marca pa Združeni arabski emirati, Kuvajt, ZDA, Kanada in Danska. Če bi vsi živeli tako kot v ZDA, bi potrebovali pet Zemelj, če tako kot v Nemčiji, tri, če tako kot na Kitajskem, dobri dve.


 

Razogljičenje gospodarstva

Toda stanje je še slabše, opozarja profesor ekološke ekonomije Robert Richardson iz državne univerze v Michiganu. Ekološki odtis pove le, koliko obnovljivih naravnih virov je na voljo in koliko jih porabimo, nič pa o njihovem uničevanju. Prav tako to okoljsko upravljavsko računovodsko orodje predpostavlja, da vsaka država sama proizvede vse, kar potroši. Kot primera teh pomanjkljivosti Richardson navaja Indonezijo in Kanado. Prva bo dan ekološkega dolga po napovedih Omrežja za globalni ekološki odtis letos dosegla šele 18. decembra, vendar ima najvišjo stopnjo sekanja gozdov na svetu.

Kanada pa je uvrščena med ekološke kreditodajalce – države, pri katerih biološka zmogljivost naravnih ekosistemov presega ekološki odtis njenega prebivalstva –, čeprav je ena od petih največjih proizvajalk nafte. Boljše orodje kot ekološki odtis za merjenje človeških vplivov na naravne ekosisteme bi bil širok nabor okoljskih kazalnikov, meni Richardson.



Dobro pa je, da so rešitve za izboljšanje zdravja naravnih ekosistemov jasne. Najhitreje bi se na raven porabe enega planeta vrnili z razogljičenjem gospodarstva. Ogljični odtis predstavlja 60 odstotkov ekološkega odtisa človeštva. Če bi emisije ogljika zmanjšali za polovico, bi se dan ekološkega dolga prestavil za 93 dni, kar pomeni, da bi v enem letu namesto 1,75 porabili 1,2 Zemlje.

Če hočemo doseči cilje pariškega podnebnega sporazuma (ogljična nevtralnost do leta 2050), tudi to ne bo dovolj, zato Global Footprint Network predlaga še druge rešitve: zmanjšanje potrošnje elektrike, optimizacijo industrijskih procesov in tehnologij gradnje, bolj trajnostno mobilnost, zmanjšanje števila rojstev za pol otroka na družino, pogozdovanje, manjšo porabo mesa in za polovico manj zavržene hrane.
 

Je rešitev odrast?

V strategiji razvoja Slovenije je ekološki odtis eden ključnih kazalnikov za spremljanje trajnostnega razvoja. Do leta 2030 je predvideno njegovo 20-odstotno zmanjšanje glede na leto 2013, kar ni prav ambiciozno. »Vemo, kaj moramo narediti, to znamo narediti, vprašanje pa je, ali smo jih že dobili dovolj po nosu, da bi se tega resno lotili,« pravi Leon Kebe, predstavnik WWF Adria v Sloveniji.

Po njegovem mnenju je ključno, da ljudje od političnih predstavnikov zahtevajo, da delujejo skladno z zakoni in svojimi obljubami. Slovenija je podpisala vse mogoče deklaracije in konvencije, v zakonih jasno piše, da se znotraj vplivnih območij ne sme poslabševati stanja vrst in habitatov, a ko posegamo na ta območja, iščemo milijon izgovorov, zakaj tega ni treba upoštevati. Tako je, ko govorimo bodisi o velikih zvereh bodisi o gradnji hidroelektrarn na srednji Savi,« je kritičen.



Lidija Živčič iz društva Focus razmišlja podobno. »Trošimo vse več in vse hitreje. Takšen trend je eden od neželenih učinkov globoko nefunkcionalnega gospodarskega sistema. Da neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, so ugotovili že številni znanstveniki, zato moramo čim prej sprejeti dejstvo, da ima sedanji gospodarski sistem velike napake, težave, ki jih prinaša, pa so zelo globoke: uničenje okolja, veliko povečanje neenakosti v družbi, krepitev moči multinacionalk na račun zmanjšanja demokracije ...«

Vse več ljudi raziskuje možnosti za tako imenovano trajnostno odrast oziroma krčenje proizvodnje in potrošnje, ki poveča blagostanje človeka, izboljša ekološke razmere in enakost na planetu. »Odrast poziva k prihodnosti, v kateri družbe živijo v okviru okoljskih zmožnosti, z odprtimi lokalnimi gospodarstvi in bolj enakopravno porazdeljenimi resursi v novih oblikah demokratičnih institucij. V času prepleta različnih kriz je ta koncept zanimiv, ker predstavlja pomembno novo vizijo, ki bi lahko kakovostno preobrazila družbo,« je povedala Živčičeva in s tem ponudila priložnost za razmislek.