Smo točko brez vrnitve že dosegli?

»Več desetletij je bila človeška vrsta v vojni s planetom, zdaj planet vrača udarec. Soočamo se z globalno podnebno krizo in točka brez vrnitve ni več za obzorjem, temveč jo lahko vidimo in drvi proti nam,« je pred začetkom podnebne konference ZN v Madridu opozoril generalni sekretar ZN António Guterres.

Poročilo Svetovne meteorološke organizacije, ki je bilo objavljeno danes, navaja, da je bilo zadnjih pet let najtoplejših v zgodovini meritev, letošnje leto pa bi lahko postalo drugo najtoplejše. Glavni vzrok za segrevanje so antropogeni izpusti toplogrednih plinov. Vsako uro v ozračje izpustimo pet milijonov ton ogljikovega dioksida, s čimer Zemljo potiskamo nevarno blizu točki brez vrnitve in naš planet bo postal tako vroč, da človek na njem ne bo mogel več preživeti.



Točka brez vrnitve (angl. tipping point) označuje trenutek, ko vplivov podnebnega segrevanja na določen zemeljski sistem ni več mogoče ustaviti. Obstaja 15 sistemov, pri devetih smo se točkam brez vrnitve »alarmantno« približali, opozarja skupina znanstvenikov v članku, objavljenem v reviji Nature. Te točke so: arktični morski led, led na Grenlandiji, gozdovi na severu, permafrost, atlantski meridionalni povratni tok, amazonski deževni gozd, korale toplih morij, zahodnoantarktični ledeni pokrov in deli vzhodne Antarktike.

»Ugotovili smo, da dve stopinji Celzija ni le politično določen cilj dovoljenega segretja ozračja, ampak tudi planetarna meja. Če jo presežemo, tvegamo sprostitev samookrepljenega segrevanja. Tega se znanstveniki najbolj bojijo. Trenutek, ko se bo zemeljski sistem spremenil od samohladilnega – kar še vedno je – v samoogrevajočega, bo trenutek, ko bomo izgubili nadzor. Leta 2001 je bil prag segrevanja, ki povzroči točko brez vrnitve, določen pri pet ali šest stopinj toplejšem planetu, danes ga v medvladnem odboru za podnebne spremembe (IPCC) postavljajo pri dveh ali treh stopinjah,« je za agencijo AFP povedal eden od soavtorjev raziskave Johan Rockstrom, direktor inštituta za raziskave klimatskih vplivov v Potsdamu.


 

Trije najbolj ogroženi

Koralni grebeni, arktični morski led in zahodnoantarktična ledena plošča so bodisi prešli točko brez vrnitve bodisi so ji zelo blizu, ugotavlja raziskava. Te sisteme bi lahko imenovali prve planetarne žrtve antropogenih podnebnih sprememb, je dejal Rockstrom. Za koralne grebene toplih morij je znano, da jih bo večina izginila ob dvigu temperature za dve stopinji. Razpad največjih ledenih plošč na Grenlandiji, v Zahodni Antarktiki in delu vzhodne Antarktike – kar se že dogaja – bi povzročil dvig morske gladine za okoli deset metrov.

Znanstveniki se bojijo tudi nepredvidljivih posledic taljenja permafrosta na Arktiki. V tundri Rusije, Aljaske in Kanade je shranjenega dvakrat več ogljikovega dioksida in metana, kot ga je v ozračju. Permafrost tamkaj že odmrzuje, kar povzroča številne težave.



Znanstveniki opozarjajo na kaskadne učinke preseganja točk brez vrnitve pri enem sistemu na druge sisteme. Nekaj dokazov zanje že obstaja. Arktika in Antarktika sta povezani z atlantskim tokom. Njegova upočasnitev povzroča segrevanje površinskega sloja vode v Južnem oceanu, kar povzroča hitrejše taljenje zahodnoantarktičnega ledenega pokrova. Spremembe na Arktiki in Grenlandiji lahko pojasnijo tudi intenzivnejše suše v porečju Amazonke, ki vodijo v večje število gozdnih požarov in sproščanje dodatnih količin ogljikovega dioksida v ozračje. Od leta 1970 smo uničili 17 odstotkov amazonskega gozda. Točko brez vrnitve za ta ekosistem znanstveniki postavljajo pri izgubi med 20 in 40 odstotkih gozda.

Kot je poudaril Gutteres, je cilj 1,5 stopinje dosegljiv. Vse, kar manjka, je politična volja, je opozoril na »nadvse nezadostna« prizadevanja največjih onesnaževalk – ZDA, Kitajske, Indije, Rusije in Brazilije – za zmanjšanje emisij.