Pogin galebov ni enak poginu kokoši

Ljubljana – Glavna napaka v obravnavi množičnega pogina rečnih galebov na Ptujskem jezeru je bila, da ga pristojne državne službe niso prepoznale kot velike okoljske nesreče, pri kateri je treba sprožiti preiskavo na terenu, ampak kot pogin kokoši v kokošnjaku.

Ekotoksikolog dr. Boris Kolar izvirni greh vidi v pomanjkanju izkušenj in znanja uprave za zaščito in reševanje za ukrepanje v primeru okoljskih zastrupitev, kakršno se je zgodilo v primeru pogina galebov. »Uprava ima nadzor nad številko 112. Ta je prinesla pravo revolucijo v reševanju nesreč, v primeru okoljskih pa očitno ni pravi naslov,« pravi dr. Kolar, ki se z okoljskimi zastrupitvami ukvarja od konca 80. let. Do konca 90. let je bilo to področje v pristojnosti okoljske inšpekcije ministrstva za okolje. Preiskave so se takrat vedno začele na terenu in končale v laboratoriju z zaključnim poročilom, ki je bilo tudi izhodišče za posredovanje inšpekcijskih služb na policijo.

Po letu 2000, ko je problematika prešla pod ministrstvo za obrambo oziroma upravo za zaščito in reševanje, se je število obravnavanih primerov zmanjšalo. »Inšpektoratu za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki spada pod okrilje ministrstva za obrambo, smo tako kot prej okoljski inšpekciji pošiljali poročila, vendar so jih zavračali ali si z njimi niso znali pomagati. Nastala je zmeda.« Čeprav obstajajo protokoli ukrepanja v primeru okoljskih zastrupitev, ob vsaki novi ugotavljamo, kako morajo stvari potekati. Protokol uprave za zaščito in reševanje je takšen, da v primeru pogina ptic te najprej obravnava kot posledico ptičje gripe,« je kritičen dr. Kolar.
 

Slaba koordinacija

Uprava za zaščito in reševanje bi morala okoljske nesreče takšne dimenzije kot na Ptujskem jezeru koordinirati z večjo zavzetostjo, je prepričan sogovornik, ki je zaposlen v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) v Mariboru. Poleg veterinarjev, ki so bili poslani na teren, bi bilo treba tja takoj poslati mobilno enoto ekološkega laboratorija MEL, ki deluje v NLZOH. Angažirati bi morali preiskovalce, ki imajo izkušnje z okoljskimi nesrečami z zastrupitvami okolja, kjer so prizadeti tudi živi organizmi, in takoj aktivirati vse nevladne organizacije, ki delujejo v družbenem interesu: lovce, ribiče, morda celo zeliščarje. »Ti zelo dobro poznajo okolje, ga lahko kakovostno pregledajo in odvzamejo vzorce.«

V primer bi se morala intenzivneje vključiti tudi policija. Ta je na kraj prvih opaženih poginov prišla že prvi dan in zbrala obvestila. A ker izvedene analize vzorcev niso pokazale vzroka za zastrupitev galebov – po zaključnem poročilu Nacionalnega veterinarskega inštituta so poginili zaradi odpovedi vitalnih organov zaradi zaužitja neznane strupene snovi –, ni podala suma storitve kaznivega dejanja.
 

Prevetritev kazenske zakonodaje

Dr. Kolar poudarja, da ni rečeno, da bi v primeru pravilnega reševanja dosegli odgovor, s čim so se zastrupili galebi, bi pa lahko z veliko večjo verjetnostjo izključili nekatere vzroke iz okolja. Kaj bi bilo treba storiti zdaj? Terenska preiskava tako dolgo po dogodku je nemogoča. Uprava za zaščito in reševanje bi morala pozvati vse organizacije, ki se ukvarjajo s tem delom narave, naj bodo še dodatno pozorne na morebitne podobne dogodke. V primeru ponovne okoljske zastrupitve pa bi bilo treba ponovno preiskati okolje, ne le posledic zastrupitve.

Dolgoročno je treba temeljito reorganizirati ukrepanje v primeru okoljskih zastrupitev. »Na upravi za zaščito in reševanje se morajo temeljito izobraziti in vzpostaviti koordinirano delovanje vseh reševalnih služb.« Treba je opredeliti odgovornosti za prijavo kaznivega dejanja obremenjevanja in uničevanja okolja, nameniti denar za preiskovanje teh primerov in usposobiti policiste za odvzem vzorcev. Predvsem pa je treba temeljito prevetriti kazensko zakonodajo s tega področja, saj je po mnenju Kolarja neuporabna.

Skupaj so na Ptujskem jezeru in v okolici našli od 160 do 170 poginulih rečnih galebov. To po besedah Kolarja pomeni, da jih je še najmanj enkrat toliko obležalo nekje, vendar jih niso našli. To je velik udarec za ogrožene ptice, najhuje pa je, da še vedno ne vemo, kaj se je zgodilo in kdo vse je bil prizadet. »Ali bo sušno leto in se ne bo zgodilo nič ali pa bo veliko dežja in bo vse skupaj do konca poletja končalo v vodotokih in podtalnici.«