Naša vsakodnevna življenja so zgrajena na pesku. Najti ga je mogoče povsod, v steklu, lakih za lase, zobnih pastah, celo v letalskih motorjih in mikročipih, ter seveda v betonu. V okoljskem programu Združenih narodov (UNEP) ugotavljajo, da sta pesek in gramoz najbolj uporabljana trdna surovina, na svetu gre v mešalce betona 30 milijard ton peska na leto.



Dietmar Stephan, vodja oddelka za gradbene materiale in gradbeno kemijo na Tehniški univerzi v Berlinu, je za spletno revijo koncerna BASF povedal, da je peska dobre kakovosti ni več lahko najti, kar je zlasti posledica rasti vseh vrst gradenj. Poraba peska se povečuje, saj se zlasti velika azijska mesta širijo in dvigajo. V Dubaj so iz Avstralije pripeljali več kot 150 milijonov ton peska za gradnjo umetnega otoka Palm Jumeirah, še prej pa milijone ton za gradnjo nebotičnikov, kot je Burj Khalifa.

Puščave polne neuporabnega peska

Peska iz okoliških puščav pa se nihče ne dotika. »Puščavski pesek je preprosto neuporaben kot gradbeni material,« pravi Oliver Mazanec iz BASF. Veter zrnca peska dviga in odnaša stran. Zrnca tako postanejo majhna, gladka in enaka. Taka zrnca se ne mešajo dobro, zato v svežem betonu nastanejo luknjice. Da bi to odpravili, je treba za mešanje betona uporabiti precj več vode, kar pa spet slabo vpliva na trdnost betona.



V gradbeništvu so nujni trdni robovi, pesek za to pa lahko najdejo le v kamnolomih, rečnih strugah in v oceanih, vse to pa ima negativne učinke za okolje. V UNEP ocenjujejo, da bodo ob takem tempu uporabe peska izginile tri plaže od štirih. Pesek namreč kopljejo neposredno na obalah, pogosto nelegalno. To med drugim povzroča, da obale drsijo v morje, kar pospešujejo tudi valovi, ki odnašajo pesek globje v morje. V Indoneziji se nekateri otoki zato že manjšajo. Primernega peska pa zmanjkuje tudi na kopnem. Lahko dostopne zaloge silikatnih peskov se krčijo.

Pepel, plastika namesto cementa

Te težave so postavile pesek med znanstvene prioritete. Ena od rešitev, ki so jo razvili v BASF, je v uporabi od 2016. Postopek omogoča uporabo glinenega peska ali peska, ki ima visoko vsebnost ultra finih delcev, kot je sljuda. Glina in sljuda absorbirata veliko vode zaradi velike površine in zaradi raztopljive strukture, poleg tega absorbirata povezovalne in utrjevalne snovi za mešanje betona, kar ima nezaželene posledice, betona se ne da narediti.


 
V laboratorijih po svetu iščejo tudi poti za uporabo finega puščavskega peska. Ena od zamisli je to, da bi ta pesek mešali s pepelom termoelektrarn. Druga zamisel je uporaba plastike, kot so poliestri iz surove nafte, namesto cementa. »To v osnovi rešuje težave, vendar je nemogoče v velikem obsegu. Pepel termoelektrarn pa je začasna rešitev, saj je kurjenje premoga eden od umirajočih načinov proizvodnje energije,« pravi Stephan.

Rešitev je recikliran beton

 
Veliko bolj obetavna rešitev od puščavskega peska je star beton. Če so ruševine starih stavb in drugih betonskih objektov brez onesnaževal, jih je precej preprosto reciklirati v postopku, ki vključuje ločevanje materialov, lomljenje in fino mletje. Nov material mora vsebovati vsaj četrtino recikliranega betona, da dobi oznako recikliran beton. Do zdaj so recikliran beton uporabljali v glavnem le za urejanje utrjenih podlag za gradnjo cest, v gradnji stavb je uporaba majhna. »Tehnično je uporaba v stavbah mogoča, uspeh tega materiala pa bo določala cena,« pravi Stephan. Za zdaj je cena recikliranega betona v večini držav še višja od cene svežega materiala, poleg tega pesek iz ruševin ni sestavljen iz tako idealno velikih zrn kot svež pesek, zato ga je težje uporabljati v gradnji.