Odpadkov v rekah nihče ne beleži

V Sloveniji nimamo evidence o onesnaženosti rek z odpadki in nezakonitih odlagališčih na vodnih zemljiščih. A večino odpadkov, ki obremenjujejo naše morje – to velja za bolj onesnaženega z makro- in mikroplastiko –, s kopnega prinesejo prav reke.

V društvu Ekologi brez meja so v okviru priprav na akcijo Očistimo svet identificirali 800 divjih odlagališč na vodnih zemljiščih, ki jih bodo prostovoljci čistili to jesen. Želijo, da bi se skozi register odlagališč, ki ga osvežujejo po zadnji nacionalni čistilni akciji, vzpostavila enotna baza žarišč in načrt njihovega sistematičnega odstranjevanja.

Vodna direktiva ne zahteva spremljanja odpadkov v površinskih vodah, so pa odpadki vključeni v analizo stanja morskega okolja v okviru izvajanja okvirne direktive o morski strategiji. Pri izvajanju te lahko država članica razširi spremljanje stanje in izvajanje ukrepov tudi na vire odpadkov. »Reke so eden glavnih virov odpadkov v morju in z oceno stanja rek, določitvijo žariščnih točk odpadkov in njihovo sanacijo preprečimo tudi vnos odpadkov v morje,« pojasni Andreja Palatinus z Direkcije RS za vode.



Direkcija načrtuje popis žariščnih točk odlagališč na vodnih in priobalnih zemljiščih celinskih voda ter njihovo sanacijo do leta 2021. Letos bo opravila pilotno testiranje na enem vodotoku, prihodnje leto pa bo pregledala vse vodotoke na območju jadranskih rek. Vzporedno bo oblikovala metodologijo in sprejela strategijo za spremljanje stanja.
 

Smeti iz rek v morje

Za odstranitev odpadkov z vodnih in priobalnih zemljišč bi morali skrbeti lastniki zemljišč, a se to v praksi ne izvaja. Naloge ne opravljajo tudi izvajalci gospodarsko javne službe, opozarja Tomaž Globokar z direkcije za vode. Ena od težav je pomanjkanje sredstev, zaradi česar koncesionarji skrbijo predvsem na pretočnost struge, s smetmi se niti ne ukvarjajo. Pomanjkanje denarja se kaže tudi v tem, da je imela država pred leti sklenjeno pogodbo z zvezo ribiških družin, ki je pomagala evidentirati točke onesnaženja oziroma onesnaževalce. »Ker ni bilo denarja, tega že nekaj let več ne počnemo,« pove Globokar.

Stanje slovenskega morja je slabo, količine odpadkov so večje, kot bi želeli, in ta trend želimo obrniti, razmere oriše Palatinusova. Ovira je težavno določanje vira odpadkov, ki »mestoma spominja na forenzično delo«. Za okoli 80 odstotkov odpadkov v morju ni znanega izvora. »Lahko določljivi so tisti, ki so značilni za izvajanje nekaterih dejavnosti«, denimo ribiške (mrežice za gojenje školjk, koščki ribiških mrež), odpadki, ki jih za seboj pustijo turisti (embalaža sončnih krem, kopalke, obutev za plažo) in odpadki iz kanalizacijskih izpustov (palčke za čiščenje ušes, tamponi). »Večina koščkov plastike pa je tako nerazpoznavnih, da težko govorimo o predmetu, iz katerega izhajajo.«