»Ne preostane nam drugega kakor boj«

Okoljevarstveni aktivist Uroš Macerl je ob potrditvi drugega protikoronskega interventnega zakona, ki med drugim omejuje dostop okoljskih nevladnih organizacij v postopke pridobivanja gradbenega dovoljenja, v katerih se presojajo vplivi na okolje, ostal brez besed. »Če smo se pred dvema mesecem tega še bali, so karte zdaj na mizi. Od tu naprej nam ne preostane drugega kakor boj.«

»Če je koronakriza kaj pokazala, je pokazala to, da potrebujemo zdravo okolje in človeka, ki je tudi pogoj za zdravo gospodarstvo,« pravi Macerl. Pri ministru za okolje in prostor Andreju Vizjaku, pod okriljem katerega so nastali predlogi zakonskih in uredbenih sprememb, ki znižujejo standarde varstva okolja in narave, se je po besedah Macerla že na zaslišanju pred matičnim odborom državnega zbora videlo, »da si ministrovanje predstavlja kot menedžiranje gospodarstva – ukiniti vse varovalke in kapitalu dati neomajno moč. Če so bile nevladne organizacije varovalka, ki so poskušale ustaviti kakšen podivjan projekt, opozarjale na nezakonite postopke in okoljsko nesprejemljivost določenih projektov, jih s potrditvijo zakona poskušajo odstraniti. Vidijo nas kot sovražnike.«
 

Pospešek tretji razvojni osi in hidroelektrarnam

Društvo Eko krog, ki ga predstavlja Macerl, ima tudi po novih, strožjih pogojih za vstop nevladnih organizacij v postopke izdaje gradbenega dovoljenja dovolj veliko število članov; zahteva za društva je, da so morala v preteklih dveh letih imeti vsaj 50 aktivnih članov, ki so redno plačevali članarino in so bili prisotni na zadnjih treh zborih. Vendar na občnih zborih niso podpisovali liste prisotnih, članarino pa jih je večina plačevala z gotovino na teh zborih, ne prek transakcijskega računa. »Da bi razkrivali svoje člane,« in s tem dokazovali, da izpolnjujejo nove pogoje, »nam ne pride na misel,« poudarja Macerl. Zahteve vidi kot oviranje delovanja okoljskih nevladnih organizacij. »Sicer ti ne odvzamejo statusa, si pa izmislijo stvari, ki so pogoj, da lahko dihaš.«

Zasavski okoljevarstvenik meni, da bi zakonske spremembe lahko pospešile projekt tretje razvoje osi, umeščanje hidroelektrarn na srednji Savi, boji se tudi uresničitve načrtov o sežigu odpadkov. Pri slednjem se obrača veliko denarja, ki zanima vse politične stranke, pravi, a obenem meni, da spremembe gradbene in okoljske zakonodaje iz drugega protikoronskega zakona ne morejo vzdržati ustavne presoje. Pobuda za začetek postopka za oceno njihove ustavnosti se neuradno že pripravlja.


 

Želja odstraniti tožnike, da ne bi prišli do sodnika

Senka Šifkovič Vrbica s Pravnoinformacijskega centra nevladnih organizacij pojasnjuje, da država sicer lahko svobodno določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju okolja in narave, da lahko uresničujejo interese varovanja okolja in narave. Ne sme pa jih postavljati tako, da organizacijam onemogoča dostop do pravnega varstva. Nasprotno, dolžna jim je zagotavljati širok dostop do pravnega varstva. Zakonsko urejanje na nerazumnem mestu (v interventnem zakonu, ki je namenjen preprečevanju gospodarskih posledic epidemije, op. p.) je poseganje v že obstoječe zakonske sisteme, ki delujejo.

Po njenem mnenju gre za »krčenje pridobljenih pravic in postopkovnih upravičenj v postopkih, ki že potekajo. Če nevladne organizacije, ki so stranka v postopkih na Agenciji za okolje, ne bodo izpolnjevale novih pogojev, bodo izgubile ta položaj. Takšen način urejanja statusov okoljskih nevladnih organizacij je po njenih besedah mogoče razumeti le tako, da se želi odstraniti tožnike, da ne bi prišli do sodnika. Predlagatelja zakonskih sprememb očitno motijo dobljene sodbe nevladnih organizacij. Če teh ne bi bilo, ne bi bilo tudi spremembe predpisa.

Najbolj absurdno pa je, tako Šifkovič Vrbica, da se tako pomembne zadeve urejajo v zakonu, ki preneha veljati 30. junija. Če na interventni zakon gledamo politično, je nastavek, da se bodo določbe iz njega preselile v »redno« zakonodajo, opozarja.
 

Vprašljiva ustavnost in sorazmernost ukrepov

Pravnik Tomaž Petrovič meni, da je jasno, da gre za »interventno in sistemsko nedomišljeno zakonodajo, ki se jo vsiljuje pod pretvezo protivirusnih ukrepov. Že nekoliko boljši poznavalec razmer lahko prebere konkretne projekte, ki bi jih želeli izvesti, a jih zaradi njihove očitne okoljske spornosti oziroma nedopustnosti ali zaradi prekomernega poseganja v naravo investitorjem ni bilo mogoče izvesti.«

​Za nekatere predlagane ureditve, zlasti prevlado drugega javnega interesa nad interesom varstva narave, se zdi, da so očitno nedodelane in bi lahko bile v nasprotju z vodilnimi direktivami EU na tem področju (habitatna in ptičja). Podobno bi lahko veljalo za poenostavitve pri urejanju izjem na vodnem področju (okvirna vodna direktiva). Sodbe Evropskega sodišča so pri tem lahko zelo indikativne, izpostavlja Petrovič.

Nekateri drugi predlagani členi pa po njegovem mnenju »predstavljajo tako očiten poseg v pridobljene pravice, da dvoma o tem, da gre za nedopustno pravno retroaktivnost, pri ustavnem sodišču ne bi smelo biti. Glede na to, da se ministrstvo za okolje in prostor pri sprejemanju teh sprememb in poenostavitev ter po drugi strani omejitev udeležbe v postopkih sklicuje na izjemne razmere zaradi virusa, bi lahko bilo vprašljivo tudi tehtanje sorazmernosti takšnih ukrepov«.

Predlagane ureditve na področju omejevanja sodelovanja nevladnih organizacij pri okoljskih postopkih pa so po njegovem lahko v očitnem nasprotju že s slovensko ustavo, še bolj pa s sprejetimi in zavezujočimi obveznosti iz Aarhuške konvencije, ki zagotavlja širok dostop pri sodelovanju v okoljskih postopkih in širok dostop do pravnega varstva.

Petrovič svari, da bodo posledice sprejetih sprememb za varstvo okolja in ohranjanje narave kljub ustavni presoji zaradi časovne komponente lahko nepopravljive. Razmere, ki jih vlada s tem povzroča za investitorje, pa prav tako, saj je »zelo vprašljivo, kdo si bo želel voditi postopke po tako spornih predpisih, ki bodo nedvomno predmet presoje na ustavnem sodišču in pri Evropski komisiji.«
 

Ministrstvo: uravnotežujemo skrb za okolje in razvoj

Na ministrstvu za okolje in prostor so se odzvali na včerajšnje poročanje Dela. Zapisali so, da je članek »skupek neresničnih izjav nekaterih organizacij«. Ukrepe za učinkovitejšo gradnjo ocenjujejo kot pomemben prispevek za blažitev učinkov epidemije na gospodarstvo, »saj bodo učinkovali na pospešitev investiranja države, občin in zasebnih podjetij v gradnjo ter opremljanje infrastrukture in objektov. Čimprejšnja aktivacija investicij pomembno prispeva tudi k ohranjanju delovnih mest na področju gradbeništva, prometa, dobaviteljskih verig in širšega storitvenega sektorja.« Ukrepi po njihovem zatrjevanju tudi »temeljijo na uravnoteženi skrbi za okolje v hkratni skrbi za razvoj«.

Na ministrstvu obžalujejo »napačno razumevanje Centra za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij« in zavračajo »njihovo navedbo, da vlada želi potiho omogočiti investicije v okolju škodljive projekte«. Prav tako zavračajo trditev, da so pogoji za nevladne organizacije v javnem interesu skoraj nemogoči.

»V skladu z evropsko direktivo o presoji vplivov na okolje in Aarhuško konvencijo se za nevladne organizacije, ki delujejo na področju okolja oziroma narave, šteje, da so osnovni pogoji za procesno upravičenje, tj. zadosten interes ali kršena pravica, izpolnjeni, zato jim v upravnih in sodnih postopkih tega ni treba posebej dokazovati. Zato je pomembno, da nevladne organizacije, ki želijo zastopati javni interes, v fazi priznavanja tega statusa dokažejo zadosten interes pri zastopanju javnosti oziroma pri zagovarjanju javnega interesa. Ta se najbolj ustrezno dokazuje preko ustreznega števila članov kot podpornikov njihovega delovanja.«

Zato je po navedbah ministrstva bistveno, da se kot pogoj za priznanje statusa nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu, določi minimalno zahtevano število aktivnih članov. »Ta zahteva je skladna s sporočilom Evropske komisije o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki pravi, da je tudi število članov v nevladni organizaciji lahko pomemben kazalnik njene dejavnosti.«

Na ministrstvu menijo, da zahtevano minimalno število 50 članov (za društvo) ni nesorazmerno visoko, da bi omejevalo dostop do pravnega varstva nevladnim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu. To po njihovem dokazujejo številne organizacije, ki ta pogoj izpolnjujejo. Med njimi so Planinska zveza (s skoraj 60.000 člani), Lovska zveza (z 20.000 člani), Jamarska zveza, Alpe Adria Green, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic, Ribiška zveza, Slovensko društvo za zaščito voda in Društvo krajinskih arhitektov.

Dodajajo, da pogoj obveznega minimalnega števila aktivnih članov ni nov. Predpisujejo ga tudi avstrijska, švedska in francoska zakonodaja.