Naravi vračamo, kar smo ji vzeli

Gorenjska je v samo nekaj dneh bogatejša za pet risov, ki v tem delu države niso prebivali že od začetka 20. stoletja. V ponedeljek so na Jelovici v naravo izpustili Zoisa in Aido, včeraj na Pokljuki pa še Trisa, Julijo in Lenko. Partnerji projekta Life Lynx upajo, da se bodo risi, preseljeni iz Romunije in Slovaške, v gorenjskih gozdovih dobro počutili in pomagali povezati izolirano dinarsko populacijo s sosednjimi v Alpah, kar bi omogočilo njeno dolgoročno preživetje.

Od šestih risov, kolikor so jih doslej izpustili v Sloveniji v okviru projekta Life Lynx, se je Zoisu in Aidi najmanj mudilo na prostost. Sta tudi onadva med epidemijo pozabila, kaj je svoboda? Še zdaleč ne. Nekaj minut grobne tišine in zadrževanja diha večdesetglave množice, skrite za maskirno ograjo, je trajalo, preden se je iz prilagoditvene obore prikazal Zois, zacikcakal po spuščeni loputi, kakor da bi fotografom dal čas za posnetke z obeh profilov, zatem pa se je ležerno sprehodil ob leseni obori in izginil v jeloviški gozd.


 

Kam bosta potovala?

Aidi, ki je bila v sosednji obori, se je še manj mudilo ven. Kakopak, ko pa je imela v začasnem bivališču skoraj celo srno. Še nekaj dodatnih debelih minut je preteklo, preden se je pokazala publiki, a namesto da bi zavila ven, se je večkrat povaljala po tleh. Lovca, ki je stal za mano, sem zaslišala zašepetati: »Ženska v kopalnici rabi več časa.« Risinja, ki na kožuhu skoraj nima temnih pik, je naposled le previdno pogledala ven in se počasi odpravila v isto smer kot Zois. Naj se njune poti – strokovnjaki jih bodo budno spremljali po oddajanju lokacijskih signalov njunih ovratnic – čim prej prekrižajo.

​

​ »V našem lovišču je bil ris prisoten, leta 2014 je bil en samec celo povožen, zdaj je razstavljen v prirodoslovnem muzeju. Ris Maks nas je obiskal dvakrat. Kam bosta potovala ta dva, pa težko rečemo. Tja, kamor bo njima všeč, ne kamor mi hočemo,« je ob izpustu para povedal Peter Benedik, starešina lovske družine Nomenj-Gorjuše, ki je sodelovala pri postavitvi prilagoditvene obore za risa in skrbela za njuno prehrano. »Samec je bil bolj len. Veliko je ležal, ko smo mu prinesli srno, je pihal, malo je pojedel, pa zopet odšel spat. Samica pa je ves čas hodila sem in tja. Bila je živčna. Občutek imam, da je breja,« je Zoisa in Aido opisal Benedik, ki ju je od doma tudi po več ur skupaj spremljal prek kamer, nameščenih v obori. »Marsikateri lovec se z mano ne bo strinjal, a zame vrnitev risov pomeni napredek. S tem bomo lovci pokazali ljudem, da iz narave ne samo jemljemo, ampak kdaj tudi kaj vrnemo,« je sklenil.



Župan občine Bohinj Jože Sodja je poudaril, da je dobro, da so se o naselitvi risov na Gorenjskem začeli pogovarjati dovolj zgodaj. »Pomembno je, da med ljudmi ne vzbujamo strahu, saj ris ni nevaren za drobnico, vsaj ne toliko kot volk, in prav je, da naravi začnemo vračati to, kar smo ji vzeli. Žiga Zois je za Bohinj veliko storil, upam, da bo tudi Zois storil kaj za naše kraje.«

Doselitev risov na Gorenjsko je za projekt Life Lynx velik izziv, saj na tem območju ni zaznana stalna navzočnost risov, zato je ključno, da se nanj poleg samcev preselijo tudi samice. Romunski partnerji projekta iz nevladne okoljske organizacije ACDB so bili precej zaskrbljeni, ali se bo v zabojne pasti v karpatskih gozdovih sploh ujela kakšna samica; v dveh letih lova na rise so se v »riselovko« ujeli le samci. Aida je bila prva samica, ujeli so jo februarja v okrožju Bacau, zato so si tudi vzeli pravico do njenega poimenovanja. Biologinja Teodora Sin je povedala, da ime pomeni »tista, ki se vrača«, kar ustreza poslanstvu risinje – pomagati risu, da se vrne na območje, kjer ga ni bilo že zelo dolgo. Zoisa, za katerega so ime izbrali slovenski lovci, so ujeli marca v okrožju Neamț.

Prihod risov v Slovenijo je za tri tedne zamaknila epidemija covida-19, saj so celotna romunska projektna ekipa in njihov veterinar zboleli za to boleznijo. Risa so morali še enkrat uspavati in opraviti vse preiskave, v Slovenijo pa ju je pripeljala slovenska ekipa projekta s kombijem ZOO Ljubljana. Ker sta bila v romunski karanteni dlje kot običajno, so ju iz slovenske spustili prej kot druge rise. Mudilo se je tudi zato, ker je Aida morda breja, je povedal koordinator projekta Life Lynx z zavoda za gozdove Rok Černe.
 

Sveži geni bodo omogočili dolgoročno preživetje

Prav tako so zaradi brejosti ene samice pohiteli z izpustom treh risov na Pokljuki, na območju Triglavskega narodnega parka. V Romuniji ulovljeni Tris je bil v prilagoditveni obori že od sredine marca. Julijo in Lenko, ki so ju ujeli na Slovaškem, pa so pripeljali 24. aprila. Njihov izpust sta med drugim pospremila Peter Prevc, ambasador projekta Life Lynx, in celo minister za okolje in prostor Andrej Vizjak.



Izpusti risov na Gorenjskem so izredno pomembni, saj je to območje stičišče med Dinaridi in Alpami. Sveži geni bodo omogočili dolgoročno preživetje populacije v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah ter povezavo z risjimi populacijami drugje v Alpah, pravijo v projektu Life Lynx. Prve pobude za doselitev risov v jugovzhodne Alpe so bile podane že leta 2014, ko so na območje Trbiža v Italiji pripeljali risji par iz Švice. Rok Černe je ob izpustu Zoisa in Aide povedal: »Danes smo naredili prvi korak k uresničitvi cilja dolgoročnega ohranjanja risa v tem delu Evrope. Našo trenutno izolirano populacijo v Dinaridih želimo povezati s sosednjimi populacijami risa v Alpah. Z doselitvami risov na Gorenjsko bo omogočena povezava z risi v Italiji, Avstriji in dolgoročno v Švici. Samo večje povezane populacije omogočajo ustrezen pretok genov in risom zagotavljajo dolgoročen obstoj.«
 

Najuspešnejši Goru

Letošnja zelo uspešna sezona odlova risov v Romuniji in na Slovaškem je končana. »Če bodo te živali (risi, izpuščeni na Gorenjskem, op. p.) ostale skupaj, smo dosegli želeno. Če pa bo kakšna odšla iz območja, jo bomo zamenjali,« je povedal Černe. V Dinaridih je predviden še najmanj en izpust risa, novi izpusti pa glede na to, kako se bodo druge živali vključevale v populacijo.

Od sedmih risov, ki so bili od leta 2019 v okviru projekta izpuščeni v Dinaridih, v Sloveniji in na Hrvaškem, so se štirje, Goru, Boris, Alojzije in Katalin, vključili v populacijo oziroma so med letošnjo paritveno sezono imeli teritorije tam, kjer so samice. Slovaški ris Maks je posebnež; iz Notranjske je odšel na obisk na Gorenjsko, zdaj pa se na Menišiji preriva za ozemlje s Katalinom. Za Pina in Doruja ni znano, kje sta in ali sta še živa. Najuspešnejši je prvi doseljeni ris Goru, z risinjo Tejo sta namreč imela že dve legli in najmanj štiri mladiče.