Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Obnavljamo Slovenijo

Solidarnost

Množična pomoč ob poplavah dokazuje, da družbeno tkivo še ni pretrgano, skupnostni duh še živi.
Odpravljanje posledic poplav v Puštalu pri Škofji Loki. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpravljanje posledic poplav v Puštalu pri Škofji Loki. FOTO: Voranc Vogel/Delo
18. 8. 2023 | 05:00
18. 8. 2023 | 15:36
2:37

V zadnjih dneh sem se pogovarjala z uspešnimi kmeti, kakšne rešitve vidijo za prilagoditev kmetijstva na podnebne spremembe in povečanje samooskrbe s hrano, ki se že približno 20 let ne premakne nikamor. Vprašala sem jih tudi, ali so jim poplave in ujme v preteklih mesecih povzročile škodo. Vsi so odgovorili, da nekaj malega, a nič v primerjavi s tistimi, ki so jim odnesle cele kmetije. V njihovih odgovorih se je zrcalilo iskreno sočutje do ljudi, ki so čez noč ostali brez strehe nad glavo in (v mnogo primerih) edinega vira preživetja.

Sočutje in zavedanje, da se lahko življenje v trenutku obrne na glavo, sta te dni gnala na tisoče prostovoljcev, ki so po državi nesebično odpravljali posledice poplav ter prizadetim pomagali z denarjem, materialnimi dobrinami in spodbudnimi besedami. Množična solidarnost dokazuje, da družbeno tkivo še ni pretrgano in da skupnostni duh še živi. Delovne akcije me spominjajo na vaško solidarnost, ki se je spomnim iz otroštva, ko smo se med poletnimi počitnicami zbrali otroci iz cele vasi in se skupaj odpravili raziskovat bližnji potok. Če spomin ni le nostalgični prevarant, so to bili trenutki, ko je vaška složnost premagala nevoščljivost in zatohlost, ki sta ves čas prežali na svojo priložnost. Naj duh solidarnosti živi čim dlje.

Delovna akcija v občini Luče. FOTO: Blaž Samec
Delovna akcija v občini Luče. FOTO: Blaž Samec

Že od prvega dne poplav me razjeda krivda preživelega, ker so me ujme obšle. Najhuje, kar se mi je zgodilo, je, da so mi na vrtu zgnili vsi paradižniki, kar je doletelo tudi številne druge vrtičkarje. Lepo me je potolažila prodajalka v trgovinici ekološke kmetije: »Zgnili vam ne bi le, če bi nad njimi ves čas držali dežnik.« Vest me peče tudi, ker se mi zdi, da ob poplavah kot novinarka nisem naredila dovolj. Obenem sem neznansko ponosna na novinarske kolege, ki so se v blatnih škornjih, z diktafonom, fotoaparatom ali kamero v roki prebili do zadnje odrezane vasi in prenesli njihove tragične zgodbe v svet. Dokazali so, kaj je pravo novinarstvo in da to še kako živi. Za svoje delo si zaslužijo kolektivnega čuvaja.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine