Ženo je ponoči brutalno pokončal s sekiro

Po razveljavitvi sodbe na višjem sodišču je včeraj na zatožno klop krškega okrožnega sodišča ponovno sedel 81-letni Franc Šterban. Obtožen je, da je v noči na 20. november 2021 v spalnici hiše v Brestanici s topim delom sekire najmanj 34-krat udaril po glavi svojo ženo Anico Hriberšek Šterban, s katero je živel desetletje.

Umoril naj bi jo med polnočjo in šesto uro zjutraj, policiste pa je klical šele ob 17.39, torej je bil ob truplu skoraj ves dan.

»Tistega večera se nisva nič kregala, kot se nisva prepirala nikoli prej. Zvečer sva skupaj pogledala oddajo Ljubezen na vasi, potem je šla najprej v kopalnico ona, za njo še jaz. Ko sem prišel v spalnico, je že ležala v postelji, bila je budna. Ne vem, kaj sem v tistem razmišljal. Kot da bi strela treščila vame. Skočil sem do sekire, ki sem jo imel na polici pri postelji in si sam sebi rekel, da je zdaj z obema konec in da bom zdaj to končal,« je včeraj razlagal na sodišču.

Takoj ob prihodu policistov in reševalcev je govoril o sporu z ženo in tatvini denarja – šlo naj bi za 140.000 evrov, za katere naj bi bil prepričan, da mu jih je vzela. In prav denar naj bi bil motiv, ki ga je gnal prek meja razuma, čeprav je včeraj trdil, da ne ve, če je to storil prav zaradi denarja.

Najprej je bil obsojen

Septembra lani je pred sodnikom Gojmirjem Pešcem dejanje odkritosrčno priznal in ga obžaloval. Tožilka Mateja Roguljič mu je takrat v zameno za priznanje krivde ponudila 15 let zapora, sodnik je predlog upošteval. A višje sodišče je sodbo na pritožbo obrambe razveljavilo in vrnilo v nov postopek.

Obdolženi zanika, da je ženo umoril zahrbtno oziroma v spanju. »Ko je videla, da v rokah držim sekiro, je še rekla, če sem znorel. Prav tako je laž, da sem jo udaril 34-krat. Niti 15-krat je nisem, kot trdite v drugem sklepu. Rad bi pa vprašal nekaj drugega: a tiste, ki so me okradli in kar je privedlo do tega dogodka, teh pa ne boste obsodili? Dal sem prijavo na policijo, pa je to kar potihnilo,« je nadaljeval Šterban. Ker bankam ni zaupal, je gotovino hranil doma. Dva tedna pred tragedijo je bil prepričan, da je nekdo vlomil v hišo, in je vlom prijavil. A dokazov, ki bi kazali na nasilen vstop v hišo, policisti niso našli.

»Takrat, ko smo prijavili krajo denarja, so prišli policisti. Rekli so, da nas zdaj toliko ve, da imam denar v hiši, da se to kaj lahko razve in bo prišel kdo, da naju bo še ubil. Zato sva si z Anico pripravila orožje za obrambo. Jaz sem imel manjšo sekiro, žena pa rezilo z ročajem, takšno za sekanje mesa in kosti. Oboje sva imela na polici pri postelji, jaz sekiro na svoji strani, Anica rezilo na svoji,« je razlagal Posavec in zatrdil, da takrat, ko je bil v kopalnici, še ni razmišljal, da bi končal življenje obeh.

»Večkrat sem jo udaril, ker sem hotel končati z obema. Potem sem se pripravljal, kako bom pokončal še sebe. Rezal sem si žile, dvakrat sem se priključil na elektriko. Ni šlo tako, ni šlo tako. In sem bil čisto zmešan od stresa,« je navajal.

Pooblaščenca oškodovancev odvetnika Adama Molana je zanimalo, kaj je ob truplu počel vso noč in ves dan, saj je policijo klical šele zvečer, a ni imel konkretnega odgovora. Povedal je, da se je hotel pokončati, pa da je vmes večkrat klical policijo in sosede, a neuspešno, saj ni vešč rokovanja s telefonom, sosedje pa da se niso oglasili.

Hišo podaril

Ko ga je sodnik povprašal o premoženjskem stanju, je odgovoril, da ni več lastnik hiše, saj jo je podaril bratovi hčerki, avto pa žrtvinem sinu. Na vprašanje, zakaj, je odvrnil, da zato, ker nima drugega, ki bi mu dal premoženje. Ob dilemi, ki jo je izpostavil odvetnik, ali je to naredil, ker bosta ženina hči in sin zahtevala odškodnino, se je začudil: »Kakšno odškodnino? O tem ne vem nič.« Da sta vložila premoženjskopravni zahtevek, je očitno preslišal.

Izvedenec psihiatrije dr. Peter Pregelj je zaključil, da ima obtoženi blago kognitivno motnjo in okrnjeno sposobnost razumevanja kompleksne vzročno-posledične povezave, niso pa izpolnjeni diagnostični kriteriji za demenco. Ocenil je, da se je sposoben braniti le s pomočjo odvetnika, ki bi mu v primeru nejasnosti dal dodatna pojasnila. Meni pa, da je bila pri Šterbanu v času dejanja sposobnost, razumeti pomen dejanja in posledic lastnih odločitev, zmanjšana, a ne bistveno.