Po 42 glavnih obravnavah in 81 na sodišču zaslišanih pričah se sojenje
Ivanu Radanu za uboje štirih bolnikov na ljubljanski nevrološki kliniki, ponarejanja listin, zlorabo položaja in neupravičenega snemanja bliža koncu.
Pred petčlanskim sodnim senatom so že potekale sklepne besede. A je bilo tokrat dovolj časa le za tožilstvo, saj si je njihova predstavnica
Katarina Bergant za to vzela več kot pet ur. Obramba bo na vrsti v četrtek, sodbo bodo izrekli v ponedeljek.
Tožilka je senatu predlagala, naj nekdanjega zdravnika v zapor pošlje za enotnih 20 let in mu prepove opravljanje poklica.
Med drugim je izpostavila, da je obtoženi svoje zagovore prilagajal glede na stanje, ki je bilo ugotovljeno na obravnavah. »Ob njegovem znanju to ni bilo težko, tudi zato, ker je bil strokovni izvedenec bolj v vlogi obrambe kot sodišča,« je izpostavila in pri tem imela v mislih avstrijskega izvedenca
Wolfganga Krölla, do katerega je bila zelo kritična.
Menila je, da je ta presegel svoja pooblastila, ko je v pričanju komentiral stranke v postopku, neposredno napadal tožilstvo in žalil strokovno pričo tožilstva
Matejo Lopuh, strokovnjakinjo za paliativo. Poleg tega se je »eksplicitno na glavni obravnavi razglasil za zagovornika obdolženega«.
V nadaljevanju je nato podrobneje spomnila na vse štiri primere bolnikov, ki naj bi jim Radan skrajšal življenje samo zato, ker je ocenil, da bi v nasprotnem živeli le še v globokih mukah. »Če sprejmemo stališče, da je zdravnik tisti, ki bo o tem odločil, ne vem, kdo od nas bo šel v bolnišnico brez strahu, ko bo hudo bolan. Bil je boleč preostanek življenja, a je bilo njeno življenje. In sama se o tem, da bi ga prenehala, ni izrazila želje,« je bila jasna tožilka Katarina Bergant v primeru bolnice
Marije K. Poudarila je, da ta ni bila aktivno umirajoča, kar je na koncu priznal celo Kröll.
Že res, da je gospa morfij dobila zato, ker je bila v dihalni stiski, a kot nadaljuje tožilka, jo je pred tem povzročil prav Radan, saj jo je izklopil z dihalnih aparatov. S tem, ko je ni priklopil več nazaj in ji je še dodajal morfij, pa je bila njena »usoda dokončno zapečatena«. »Pacientka je umrla na dan, ko ji po naravni smrti ni bila namenjena. Njeni organi niso bili tako hudo okvarjeni, da bi bila umirajoča pacientka,« je še opozorila.
Ne verjame v provokacijo
Tožilka je v nadaljevanju spomnila, da je v primeru drugega pacienta
Antona L. Radan sprejel povsem drugačno odločitev, čeprav je šlo pri obeh za enak problem z dihanjem. Obtoženi je trdil, da se je za morfij in propofol odločil zaradi pacientovih težav z dihanjem in ker naj bi takrat doživljal »hudo agonijo«, česar pa, kot spomni Bergantova, niti njegovi svojci niso opazili, kaj šele, da bi to izhajalo iz medicinske dokumentacije. Smrt je z apliciranjem morfija pospešil tudi Darinki T.
»Do aplikacije morfija se gospa ni mučila,« je spomnila tožilka in nadaljevala, da tudi ni imela dihalne stiske. Kar se tiče Gjura D., ki je po prepričanju tožilstva umrl zaradi infuzije kalija in po čigar smrti so na dan prišli tudi primeri prej omenjenih pacientov, pa je Bergantova dejala, da se je med sojenjem pokazalo, da Radanove trditve o tem, kako naj bi šlo le za provokacijo in da je kalij tekel v podlago tik ob bolniku, ne držijo. Prav tako je opozorila, da si sodišče s Kröllovim eksperimentom s prašiči, ko je ugotavljal EKG-krivuljo ob vbrizganju kalija, ne more pomagati, saj niso bili pri tem uporabljene enake predpostavke kot v primeru bolnika.
Tožilstvo je iz obtožnice umaknilo očitek omogočanja uživanja prepovedanih drog pri treh bolnikih, saj jim ni uspelo pridobiti sodne odredbe za vpogled v medicinsko dokumentacijo. Kar se tiče ponarejanja listin, pa je Radan po prepričanju tožilstva svojemu nekdanjemu predstojniku Marku Noču vročil ponarejene izvide o svojem zdravljenju na kliniki na Dunaju.
Komentarji