Višji sodniki odločajo o usodi paroha Perana Boškovića

Ljubljana – Pisno bo senat višjega sodišča v Ljubljani obvestil stranki o svoji odločitvi glede pritožb na sodbo prvostopenjskega sodišča, s katerim je v pretežnem delu oprostil obtožb Perana Boškovića, paroha Srbske pravoslavne cerkve (SPC). Tako tožilstvo kot obramba nista povsem zadovoljna s prvostopenjsko sodbo, zato predlagata, da jo višje sodišče spremeni oziroma razveljavi.

Ker so paroha Boškovića julija lani na ljubljanskem okrožnem sodišču oprostili obtožbe zlorabe položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti, spoznali pa so ga za krivega poneverbe, sta pritožbo na sodbo spisali obe strani. Sodni senat mu je takrat sicer določil pogojno kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, v enem letu od pravnomočnosti pa mora plačati tudi skupno 32.355 evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi, saj je zase in za svojo družino med 25. januarjem 2007 in 27. decembrom 2011 plačeval račune, ki jih ne bi smel.
 

Obsežen kazenski postopek

Na seji višjega sodišča smo lahko slišali povzetek obsežnega kazenskega postopka, med katerim so bile zaslišane številne priče, sodišče je moralo pregledati veliko dokumentacije, angažirali pa so različne sodne izvedence. Očitki tožilstva v delu, ki se je nanašal na zlorabo položaja, so bili, da je Bošković del donacij, ki jih je SPC v Sloveniji prejel za začetek gradnje kulturno-pastoralnega centra za vernike, prisvojil in si s tem denarjem v Gameljnah gradil stanovanjsko hišo. Boškoviću je sodišče tudi začasno prepovedalo razpolagati s to hišo, ob koncu postopka pa tožilstvo ukrepa ni več predlagalo.

Kot je bilo slišati, so se v letu 2011 pojavile govorice o nepravilnostih med gradnjo centra. leta 2012 so Boškovića zato razrešili z mesta vodje ljubljanske župnije SPC, na njegovo mesto pa imenovali Željka Lubardo. Ta je ugotovil številne nepravilnosti, o tem obvestil zagrebškega metropolita in junija 2012 zoper Boškovića podal ovadbo. Bistvo očitkov Boškoviću je bilo, da je izvajalcem del izstavljal lažne račune oziroma da so bila plačila dvojna, torej da je bil material preplačan, skupaj so mu očitali, da je pridobil za okrog 173.000 evrov protipravno pridobljene premoženjske koristi. Kasneje je SPC sicer umaknil ovadbo, vendar ker gre v tej zadevi za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, takšna stališča cerkve ne morejo vplivati na tožilca Boštjana Valenčiča.

A je bila ob koncu postopka v tem delu bolj prepričljiva obramba, s katero se je senat prvostopenjskega sodišča pod predsedstvom sodnice Mojce Kocjančič strinjal, da je bilo pričanje ovaditelja Lubarde pristransko, saj naj bi ga vodil osebni interes. Po oceni sodišča je bil obtožencu nenaklonjen in z njim v konfliktu, obtožb pa menda ni preverjal, temveč je le sledil govoricam. Po drugi strani je sodišče kot verodostojne označilo besede izvajalcev del, ki so potrdili Boškovićev zagovor. Sodišče je sicer menilo, da je bila listinska dokumentacija o izvedenih delih res pomanjkljiva in se ni vodila ustrezno, vendar pa so bila dela res opravljena.
 

Ne škoduješ roki, ki te hrani

Tožilec Boštjan Jeglič je višje sodnike prepričeval, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče glede tega, ali je SPC sploh opravljal gospodarsko dejavnost, v okviru katere bi bilo mogoče storiti kaznivo dejanje zlorabe položaja. Po mnenju sodišča prve stopnje gradnja kulturno-pastoralnega centra namreč ni pridobitna dejavnost. A po mnenju tožilca je gospodarska dejavnost opredeljena zelo široko in je to vsaka dejavnost, pri kateri so predvidena plačila.



Jeglič se je okrožnemu senatu čudil tudi glede ocene dejanskega stanja in med drugim poudaril, da pomanjkanje listinske dokumentacije ne more iti v breme tožilstva, temveč kaže prav na to, da je bilo s poslom nekaj narobe in da je bil posel le navidezen. »Tožilstvo ne more pribaviti dokazov, ki jih ni«, je tožilec odgovoril na očitke, da določeni dokazi manjkajo. Valenčič pa je dodal, »da je že ob hitrem branju zadeve jasno, da obstaja ogromna diskrepanca med tem, kar so glede izvedenih del povedale priče in kar kažejo listine«. O pričanju izvajalcev del pa je povedal, »da so obtoženemu lojalne priče seveda govorile v njegov prid po načelu, da ne škoduješ roki, ki te hrani.«
 

Cerkev mora skrbeti za paroha

Povsem nasprotno seveda glede tega meni odvetnik Milan Krstić, ki je tožilstvu očital »sindrom ignoriranja dokazov, ki niso v skladu z obtožnico.« Glede obsodilne dela je med drugim poudaril, da se je Srbska pravoslavna cerkev zavezala, da bo poskrbela za paroha in njegovo družino, in da je bilo obtoženčevo stanovanje tudi protokolarni objekt, kjer je sprejemal visoke goste, s tem pa so bili seveda povezani stroški. Glede tega je tudi sam Bošković povedal, da SPC v te namene zdaj porabi precej več denarja. Paroh naj bil bi za zasebne namene po očitkih tožilstva neupravičeno porabil okoli 75.000 evrov, a je za določene račune, nižje od 500 evrov, pregon po več kot šestih letih zastaral.