Tatovoma kratili pravice, ker so krajo posneli?

Maribor – Da snemanje prostorov trgovine s kamero pomeni kršitev zasebnosti, je zatrjevala obramba enega od tatov, ki je tako poskušala doseči, da bi sodišče obremenilne posnetke izločilo iz spisa. Pri tem seveda ni bila uspešna in dvojica, ki je v trgovini v Mariboru poskušala ukrasti pijače, nato pa se spopadla z varnostnikom, ki ju je zalotil, se seli za rešetke.

Okrožno sodišče v Mariboru je julija lani obsodilo D. N. in K. K. zaradi roparske tatvine in ju poslalo v zapor, prvega za šest mesecev, drugega pa za osem mesecev, oba sta bila namreč stara znanca sodišč. To je bila sicer manjša kraja, saj sta drug drugemu v nahrbtnik strpala nekaj pijač. A potem ko sta tatova ob intervenciji varnostnika uporabila silo, je zadeva postala resnejša. Kdor je zaloten pri tatvini, in zato, da bi ukradeno stvar obdržal, uporabi proti komu silo ali mu zagrozi z neposrednim napadom na življenje ali telo, namreč zagreši roparsko tatvino, pravi kazenski zakonik. Predvidena zaporna kazen za to kaznivo dejanje je od enega do deset let.

Obramba obeh tatov se je na sodbo pritožila in predlagala, naj ju sodišče oprosti ali zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi je zatrjevala, da obtožena ne moreta biti sostorilca, saj je le eden s polic ukradel izdelke in jih stlačil drugemu v nahrbtnik, drugi pa mu je tako menda le pomagal pri kaznivem dejanju. A po mnenju sodišča ni pomembno, kdo je imel nahrbtnik in kdo je ukradeno robo zlagal vanj, storilca kaznivega dejanja tatvine sta v takem primeru seveda oba.
 

Obramba: Konflikt je ustvaril varnostnik

Eden do odvetnikov pa se je celo pritožil, da je bil pravzaprav varnostnik tisti, ki je ustvaril konflikt, ko ju je zalotil pri kraji – menda je bil brez povoda agresiven, svoja pooblastila je v celoti presegel in je bil pravzaprav on odgovoren za nastalo situacijo. To naj bi dokazali tudi varnostni posnetki, ki pa jih, kot je opozoril drugi odvetnik, pravzaprav sploh ne bi smeli uporabiti brez soglasja obtoženih. Obramba pa je tudi zatrjevala, da sodišče prve stopnje, ki je glede poteka dogodkov neutemeljeno verjelo varnostniku, menda »ni ustrezno ovrednotilo stanja obdolženega K. K.,« ki je, kot so povedale priče, dajal vtis alkoholiziranosti in menda »ni vedel za obveznost plačila blaga, ki ga je imel v nahrbtniku«.

A tudi po mnenju višjih sodnikov je nedvomno, da sta tatova zoper varnostnika uporabila silo, ko je ta skladno z zakonom o zasebnem varovanju tatovoma poskušal odvzeti nahrbtnik, ker nista hotela pokazati njegove vsebine, ampak sta trgovino z ukradeno pijačo nameravala zapustiti. Varnostnik je obtoženemu K. K. nahrbtnik že snel z ramen, a je ta prijel za nahrbtnik in mu ga poskušal izpuliti iz rok, D. N. pa je varnostnika z rokami vlekel za oblačila in ga odrival. D. N. je namreč trdil drugače, da sploh ni vedel, kaj počne njegov kolega in da ne namerava plačati blaga, pozneje pa je hotel konflikt, ki ga je ustvaril varnostnik, le pomiriti.



Obramba pa je torej opozarjala tudi, da sodišče ne bi smelo kot dokaz upoštevati posnetkov varnostnih kamer oziroma bi moralo od obdolžencev pridobiti soglasje. »Kamere, postavljene zaradi zagotavljanja varovanja premoženja in ugotavljanja ter preprečevanja tatvin, so v trgovini upravičeno nameščene, trditev, da snemanje prostorov trgovine zaradi tega namena pomeni kršitev zasebnosti kupcev, ki vanjo prostovoljno vstopajo, pa je zmotna,« so glede obširne sodne prakse na tem področju, ki bi seveda obrambi morala biti znana, pojasnili višji sodniki. Pri snemanju v trgovini zato seveda ni šlo za poseg v pravice zasebnosti obsojenih tatov.