Starša vztrajata, da so za okvaro sinovih možganov odgovorni zdravniki

Ljubljana – Starša danes 21-letnega Gregorja že 14 let po sodni poti dokazujeta, da je bila pri zdravljenju njunega sina na ljubljanski infekcijski kliniki leta 1999 storjena zdravniška napaka, zaradi katere ni zmožen samostojnega življenja. A je ljubljansko okrožno sodišče že drugič zavrnilo njihov tožbeni zahtevek, češ da ni dokazano, da so zdravniki pri postavljanju diagnoze in predpisovanju terapije zagrešili napako.

Dečka so, starega dve leti in deset mesecev, 1. decembra 1999 pripeljali na infekcijsko kliniko, kamor ga je napotil njegov pediater iz kamniškega zdravstvenega doma, ker je glede na simptome presodil, da ima morda meningitis. Prvo napako so po mnenju dečkovih staršev storili že ob sprejemu na kliniki, kjer je tamkajšnja pediatrinja, namesto da bi ga začela zdraviti za meningitis, ugotovila, da naj bi šlo za juvenilni artritis. Po prepričanju tožnikov bi jo Gregor, če bi takoj začeli vse diagnostične postopke, med drugim punkcijo likvorja, odnesel bistveno bolje. Tako pa naj bi mu v prvih dneh po sprejemu dali napačen antibiotik, neustrezno zdravljenje pa je prikrilo razvoj meningitisa v težje obvladljiv gnojni meningitis, ki pa je nepopravljivo poškodoval možgane. Delno jim je dala prav izvedenka Jelka Reberšek Gorišek, češ da so zdravniki razmišljali preozko in kljub znakom niso do konca raziskali možnosti, da ima meningitis.
 

»V skladu s standardi«

Leta 2001 je infektolog Gorazd Lesničar iz Splošne bolnišnice Celje na zaprosilo staršev v strokovnem mnenju ugotovil, da je šlo v diferencialno-diagnostičnem postopku za premalo skrbno oziroma zmotno presojo in opustitev pravočasnega pregleda možganske tekočine ter da bi bile pri hitrejši postavitvi diagnoze in ustreznejšemu zdravljenju posledice infekcije osrednjega živčevja manjše. Zato mati s tožbo od ljubljanskega kliničnega centra zahteva 29.872 evrov odškodnine, oče 19.639 evrov, odškodnino pa terjata tudi v sinovem imenu, in sicer 150.414 evrov, mesečno rento za zdravljenje in tujo pomoč ter mesečno rento za izgubljeni zaslužek do polnoletnosti.

Okrožno sodišče je prvič tožbeni zahtevek zavrnilo, a je višje sodišče sodbo razveljavilo, češ da se je okrožna sodnica pri svoji odločitvi oprla le na izvedeniško mnenje Janje Blatnik, specialistke za pediatrijo in infektologijo, ki pa je trditve glede nepravilnega in nepravočasnega zdravljenja večkrat zavrnila. Primer je vrnilo v novo sojenje, a to ni prineslo drugačne odločitve. Glede zahtevkov za rento je sodišče ugotovilo, da je zastaral, saj je vložen šele januarja 2013, več kot osem let po vložitvi tožbe. Glede očitkov o domnevno nestrokovnem zdravljenju pa sodišče tudi iz zaslišanja staršev ne more sklepati o strokovni napaki pri diagnosticiranju in izvajanju terapije v času od 1. do 14. decembra 1999.

Sodišče tako ugotavlja, da so bil vsi postopki zdravljenja opravljeni po profesionalnih standardih in s profesionalno skrbnostjo, ravnanje zdravnikov pa da ni odstopalo od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti.
 

Izvedenka: Napake ni bilo

Po mnenju Blatnikove zdravniki na infekcijski kliniki niso zagrešili nobene napake, saj Gregor ni imel znakov centralne prizadetosti, ki bi kazali na razvoj meningitisa, in so ga zato še naprej zdravili s penicilinom in ne z cefotaksimom za zdravljenje bakterijskega meningitisa. Kdaj se je ta razvil, ni znana opredeliti, a so po njenem mnenju na kliniki otroka skrbno spremljali. Pri dečku je po njenem mnenju šlo za zelo »atipičen potek težke bolezni in zelo reden potek dogodkov«.

Mnenje Blatnikove se delno prekriva z mnenjem Reberšek Goriškove glede dogajanj pred 6. decembrom 1999, da do takrat zdravnikom ni mogoče očitati napačnega ravnanja. Po mnenju Reberšek Goriškove so Gregorju po sprejemu v bolnišnico pravilno predpisali cefotaksim, ki vpliva na meningitis in ga punkcija 6. decembra ni pokazala, kar bi lahko pripisali ravno podaljšanemu vplivu omenjenega antibiotika, čeprav so ga dva dni pred tem zamenjali s penicilinom. A kljub temu bi po njenem mnenju morali zdravniki hkrati upoštevati rezultate možganske tomografije in klinično sliko v celoti ter razmišljati širše.

A je sodišče na podlagi zaslišanj staršev, zdravnikov, izvedenskega mnenja predvsem Blatnikove, ki ga je ocenilo za prepričljivejše od mnenja Reberšek Goriškove, razsodilo, da napak ni bilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo, tožnikom pa naložilo 12 tisočakov pravdnih stroškov. Sodba še ni pravnomočna, saj so se tožniki upajo, da jim bo višje sodišče, kamor so se pritožili, znova prisluhnilo.