Po 20 letih končno o višini odškodnine

Ljubljana – Po dvajsetih letih od zaprtja pivovarne in desetih sodbah, s katerimi je državi želel dokazati, da je prav ona kriva za njegov finančni propad, se Zemir Begić na novomeškem okrožnem sodišču končno lahko pogovarja o tem, koliko odškodnine mu bo morala na koncu plačati država.

Vrhovno sodišče je namreč lani zavrnilo revizijo države na vmesno sodbo višjega sodišča, s katero je bilo Begiću ugodeno glede temelja tožbenega zahtevka. Begić je prepričan, da mu med drugimi zaradi izgube hiše, izgube zaslužka, pa tudi nezmožnosti uporabe blagovne znamke pripada 12 milijonov 90.055,61 evrov in še 42.563,85 evrov mesečne rente.
S svojim pivom mery jane, s katerim se je pred dvema desetletjema vsa zgodba začela, in tudi s kasnejšim razvojem novih produktov bi lahko, kot meni, še danes pisal veliko zgodbo o uspehu.

Že davnega leta 1998 je zaoral ledino, ko je začel variti konopljino pivo. Nato ga je istega leta obiskala zdravstvena inšpektorica in je moral prodajo piva ustaviti zaradi suma, da pijača vsebuje za zdravje škodljive kanabinoidne snovi. Semičan se ni predal, pač pa je po zaprtju pivovarne z devetimi zaposlenimi začel bíti papirnato vojno z zdravstvenim ministrstvom.

Dvakrat mu je nato dalo prav upravno sodišče, a brez uspeha. Šele ko je v njegovo korist odločilo vrhovno sodišče, je ministrstvo odločanje vrnilo inšpektoratu, ta pa je po šestih letih, junija 2004, ustavil postopek inšpekcijskega nadzora, prav tako je bil ustavljen postopek o prekršku proti Begiću.
 

Brez plače in regresa

»Verjamem v pravico. Če sem na prvi stopnji dobil, pa tudi na ustavnem sodišču, bom tudi tukaj. Res pa ni lepo, če vse izgubiš,« nam je včeraj pred začetkom obravnave pred novomeško sodnico Ireno Matekovič povedal 54-letni Begić. Vsa ta leta so na njem pustila globoke rane, tako psihične kot fizične. Pravi, da je bilo najhuje v prvih letih, ko je zaradi države začel izgubljati vse svoje premoženje. V nekaj mesecih so mu zaradi živcev izpadli tudi zobje. Kasneje se je nekako spravil k sebi in se sprijaznil s tem, da bo moral biti potrpežljiv, vsaj kar zadeva boj z državo.

Tega, da je tudi finančno propadel, ni treba posebej poudarjati. Leta 2003 so mu tako z izvršbo prodali hišo, in sicer za 105.754 evrov, kar je, kot pravi danes, polovica njene takratne vrednosti. Utrpel je tudi drugo finančno škodo; 20 let je bil brez mesečne plače, regresa, brez vsega.

»Če v javnem sektorju en uslužbenec ne bi dobil regresa, bi se že sindikati oglasili,« je bil na sodišču slikovit Begićev pooblaščenec Borut Škerlj. Ta je, še preden bi se sodišče začelo poglabljati v številke, sodnici predlagal, naj z delno sodbo državi naloži plačilo dobrih 105 tisočakov, saj naj bi država še sama priznavala nesporno škodo iz naslova vrednosti prodane nepremičnine.

Državna odvetnica Marija Osolnik Šenica se s tem ni strinjala. Pojasnila je, da bi najprej, če bi že hoteli skleniti delno poravnavo, morala za to dobiti odobritev vlade. »Problem je v enormnih zahtevkih. Če bi bili približani realnosti, bi se lahko o poravnavi pogovarjali. Dokler pa se podvajajo in so enormni, se država ne more pogajati,« je še opozorila in dodala, da se država o izgubljenem dobičku ne more pogajati brez izvedenskega mnenja. Tega, kot še opozori, niti računsko sodišče ne bi sprejelo. Na koncu pa je sporočila, da bo o tistih dobrih 105 tisočakih le razmislila.

Sodnica bo, kot je pojasnila, izdala najprej delno sodbo glede rentnega zahtevka, in sicer glede dolžine obdobja, v katerem se bo izračunaval izgubljeni dobiček. Begić je prepričan, da to traja že ves čas in da se bo zaključilo s pravnomočno odločitvijo novomeškega sodišča, čemur seveda država nasprotuje. Svojo pivovarsko zgodbo bi, kot še pravi tožnik, še naprej rad razvijal oziroma bi to lahko nadaljeval njegov sin.