Obramba trdi, da je Ivan Radan bolnike zdravil po svojih najboljših močeh

Ljubljana – Potem ko je v ponedeljek tožilka Katarina Bergant pred petčlanskim sodnim senatom ljubljanskega okrožnega sodišča slabih šest ur predstavljala očitke nekdanjemu zdravniku na ljubljanki nevrološki kliniki Ivanu Radanu, je danes na vrsto prišla obramba.

Ta si sploh ne predstavlja, da bi bil Radan spoznan za krivega štirih ubojev pacientov, zlorabe uradnega položaja zaradi predpisovanja zdravil, neupravičenega slikovnega snemanja in ponarejanja listin in šel tako, kot je predlagala tožilka, za enotnih 20 let za rešetke. Dokazov za vse to, meni obramba, tožilstvo nima.

Njegov odvetnik Gorazd Fišer je, kar zadeva očitke, povezane z uboji pacientov, glede prvih dveh bolnic, Darinke T. in Marije K., opozoril na mnenje avstrijskega izvedenca Wolfganga Krölla, da pri prvi ni bilo povezave med aplikacijo morfija in smrtjo, pri drugi pa da je obstajalo konziliarno mnenje, da se je v primeru zapletov z dihanjem ne priklaplja spet na aparate, in da Radan take odločitve ni sprejel na lastno pest.

Tudi pri tretjem bolniku, Antonu L. ni dokazana povezava med aplikacijo propofola in smrtjo, katere vzrok je bil po izvedenčevem mnenju možganska krvavitev. Pacientu je bil ob dihalni stiski najprej odrejen morfij, nato pa propofol, ker prvi ni imel želenega učinka. Po Fišerjevih besedah tudi ni mogoče dokazati, da je četrti bolnik, Djuro D. umrl zaradi kalija. »Sestra ni vpisala kalija, ker kalij ni tekel v bolnika,« je dejal Fišer. Tako naj bi po izvedenčevi oceni umrl zaradi možganske odpovedi. Da je bil sploh sprožen postopek proti Radanu, pa je po besedah drugega zagovornika, Milana Krstiča ustrezalo UKC Ljubljana, saj so s tem preusmerili pozornost z drugih afer, kot je bilo stanje na otroški srčni kirurgiji.
 

Serijske kršitve deklaracije o dostojnem umiranju

Uvodoma je na sodišču svojo plat zgodbe predstavil Radan sam. Med drugim je dejal, da »na take žalitve, izkrivljanje dejstev, blatenje svojega dela in zlorabe izpovedi njegovih svojcev in prijateljev«, kot jih je doživel od tožilke, ni bil pripravljen. Vse bolnike je, kot je zatrdil, vedno zdravil po najboljših močeh in v skladu z medicinsko etiko in doktrino. Pojasnil je, da je nadzor na oddelku nevrološke intenzivne terapije pokazal »serijske kršitve helsinške deklaracije o dostojnem umiranju«. »Zagotovo pa bi zunanji strokovni nadzor, ki sem ga skušal priklicati 14 dni pred dogodkom s kalijem, ponudil bistveno širši vpogled v dogajanje,« je poudaril in nadaljeval: »Tožilka me je obtožila, da se mi ni zdelo nič sporno, če z zvišanjem odmerka morfija ob distresu bolniku ob koncu življenja povzročiš smrt. Tožilka bi se lahko med postopkom naučila, da to ni moje stališče, ampak jasno strokovno določilo, ki bi se ga morali držati vsi zdravniki.« Zavrnil je tudi očitke tožilstva, da se ni bil sposoben nikomur opravičiti. »Kje je tožilka našla cehovsko solidarnost?« je še vprašal tožilko in spomnil, da so bili prav zdravniki tisti, ki so ga ovadili in govorili proti njemu. Sojenje se bo končalo 6. novembra, ko bo sodišče nekdanjemu zdravniku izreklo sodbo.