V nadaljevanju preberite:

Vlaović, ki je bil že leta 2014 obsojen na štiri leta zapora zaradi poskusa uboja Roka Šibanca, je v ustavni pritožbi vztrajal, da v sodbah ni dokazov za zaključek, da bi oškodovanki v hipotetični prometni nesreči izgubili življenje. Zahteval je tudi odgovor na vprašanje, zakaj sodišča niso sklenila, da bi se lahko oškodovanki v prometni nesreči le telesno poškodovali, kar je bilo po njegovem bolj verjetno. Ustavni sodniki so v sklepu, s katerim so odločili, da se Vlaovićevi ustavni pritožbi ne sprejmeta v obravnavo, med drugim poudarili, da vrhovno sodišče v njegovem primeru ni kršilo 22. člena ustave z vidika zahteve po spoštovanju ustavnega procesnega jamstva obrazložene sodne odločbe.

»Stališče vrhovnega sodišča, po katerem je za začetek izvrševanja kaznivih dejanj umora bistveno, da je pritožnik s svojim ravnanjem naredil vse, kar je bilo po njegovem načrtu treba, da je nastopila ogroženost življenja oškodovank, logično nakazuje, da zaradi tveganja, ki ga prinaša udeležba v javnem prometu sama po sebi, pritožnik ne more biti razbremenjen odgovornosti za poskus umora,« so zapisali v sklepu.