Živalski vrt posebne vrste

Čeprav vem, da ni (najbolj) normalno in je to verjetno sad našega res pišmeuhovskega odnosa do planeta, imam indijanska poletja nadvse rada, vendar po drugi strani upam, da že vendarle mine in se naš neprostovoljno odprti živalski vrt že končno zaziba v zimsko spanje. Verjetno iz taistih razlogov tudi letni časi niso več, kar so bili, saj bi po življu, ki ga te dni vse prej kot gostoljubno gostimo v našem stanovanju, sklepala, da je zdaj pomlad, ko se izlega novo življenje vseh vrst – s krili, členjenimi nožicami, tipalkami, kolobarji ...

Del odgovora se verjetno skriva tudi v dejstvu, da živimo v mansardnem stanovanju dokaj utrujenega stanovanjskega bloka, katerega del večino dneva greje sonce, saj je naš balkon videti kot pristajalna steza za vse mogoče žuželke, ki se, ko moč sonca pojenjuje, počasi pomikajo proti balkonskim vratom ali priprtim oknom ter si, nebodi­jihtreba, iščejo prenočišče v naših bivalnih prostorih. Tako nam že čez dan okoli ušes brenčijo muhe in posedajo tam, kjer ni treba, še vedno je treba pogosto miriti otroke, ko v prostor agresivno zatavajo ose – ravno pred nekaj dnevi je ena najmlajšega pičila v vrat.

Okoli okenskih okvirjev se zbirajo čudaške pikapolonice: le redkokatera je rdeča – ta je edina, ki se je razveselimo in jo tudi odpihujemo v svet z neizrečenimi željami –, pač pa prevladujejo čudno oranžne in rumenkaste, ki se, ko jih želiš spraviti na papir, od tam pa ven, naredijo, kot da so mrtve – potegnejo nožice vase in negibno obležijo na hrbtu.

Še več je trenutno tistih sivkasto rjavih, viteškim ščitom podobnih hroščev in njihovih malo večjih in ožjih (bratrancev?), ki se čez dan sončijo po zidovih, zvečer pa kakšen kot nalašč nerodno in brenčeče pade prav nekam blizu tvoje glave in od strahu pred otepajočimi rokami spusti tisti grenki smrad, ki ga človek kdaj okusi tudi na kakšni malini, kjer te počasnele posedajoč čakajo, da mine dan.



Pogosto kakšen prileze tudi iz perila, ki ga sušimo na zgolj z deskami zaprtem podstrešju, skozi katere se očitno zavlečejo v notranjost, v taistem lesenem zavetju in ostrešju se vsako leto brez izjeme pojavi tudi zarod sršenov, ki pogosto zatava skozi naša strešna okna, da ne govorim o osah, ki smo jih lani kar sesali, saj so se dobesedno vsipale v stanovanje skozi napeljavo za luč in spod belih pokrovčkov, ki skrivajo tiste klobčiče žic. Muhe, ose, sršene in komarje, ki jih tudi te dni še vedno gostimo v naših spalnih prostorih, saj po beljenju še nismo nazaj namestili komarnikov (in zdaj spet vse brenči in pika), brez usmiljenja potolčemo z loparčkom in kar nekaj teh je, zaradi pogoste uporabe ofucanih, že končalo svoje poslanstvo.

Smrdljivce, pikapolonice in pajke, ki imajo očitno prav v zgodnji jeseni najbolj plodne dneve – vsaj sodeč po neštevilnih mrežah, ki se na dva dni pojavijo pod radiatorji, kuhinjskimi omaricami, da o stenah in njihovih kotih ne govorim – z naveličanim obrazom nosimo s krpami ali papirjem na balkon, a jih imam na sumu, da se že naslednji dan spet vrnejo.

Iz dotrajanega, še vedno svinčenega odtoka, ki se vleče skozi našo večstanovanjsko stavbo, so na dan prilezle tudi drobne muhice, ki v glavnem nepremično posedajo okoli korita in bi bile zaradi srčkaste oblike skorajda simpatične, če ne bi bile tako trdovratne, saj proti njim pogosto ne pomagajo niti litri kropa, alkoholnega kisa in sode bikarbone, ki jih zlivam v tisto vedno žejno temno luknjo. Očitno bi jim morali vsi stanovalci naenkrat napovedati takšno vojno, tako pa vidim, da gostujejo tudi drugod, saj jih mečkam tudi med vzpenjanjem po stopnišču.

No, odkar na prav vse odprte vrečke z mokami, zdrobi, kosmiči ... natikam zapirala in jih potem spravljam še v plastične doze, sem končno dobila vsaj bitko proti kuhinjskim moljem in njihovim nagravžnim zapredkom, še vedno pa se kdaj v kakšen čili, papriko ali koriander zavlečejo drobni rjavkasti hroščki, a njihovo leglo res najdeš šele, ko odpreš in pretreseš vsak lonček posebej ...

Po (vsako)dnevnih bojih s to gomazečo nadlogo, zaradi česar občasno tvegaš oznako, da si obseden s pospravljanjem, te potem za (ne)lahko noč razveseli še srebrna ribica ali dve, ki švigne po kopalniških ploščicah ... Zato, utrujena od premnogih bitk, ki nič ne štejejo, kličem: mraz, čeprav te ne maram kaj dosti, dobrodošel!