V nadaljevanju preberite:

Žan Rudolf (1993) je že poldrugo desetletje protagonist slovenskega moškega teka na srednje proge. Potem ko je leta 2010 zablestel s sedmim mestom na mladinskih olimpijskih igrah, je nanizal kopico uspehov na domačih in tujih tekmovanjih, s srebrom in bronom na evropskih prvenstvih do dvajsetega oziroma triindvajsetega leta na čelu. Je olimpijec, dvakratni udeleženec svetovnega prvenstva in državni rekorder v tekih na 600 in 800, po novem pa tudi na 1000 metrov.

Kdaj ste se odločili, da si poiščete redno zaposlitev in si tako zagotovite finančno varnost? O tem ste razmišljali že dolgo …

Res je. Denarja v atletiki ni veliko in že leta 2015 sem prvič razmišljal o službi. Nato sem tisto poletje odtekel državni rekord ter normo za svetovno prvenstvo in olimpijske igre (1:46,00), zato se mi je finančno izšlo. Z Atletsko zvezo Slovenije sem podpisal boljšo pogodbo, zaposlili so me v policiji, poleg tega sem še vedno živel pri starših, torej so bili moji življenjski stroški nižji.

V naslednjih letih sem še vedno tekel 1:46, kar pa na žalost ni bilo dovolj, da bi obdržal službo v policiji. Z dekletom, zdaj ženo, sva zaživela na svojem, in spet so se pojavile finančne težave. A prijatelji – predvsem Jan Petrač, s katerim sva nekoč skupaj trenirala – so verjeli, da lahko še vedno tečem hitro. Petrač je takrat že živel na Finskem in začel delati kot trener. Strinjala sva se, da poskusim trenirati po njegovem načrtu. Pri vajah za moč mi je pomagal Borut Rebolj, ki je nekoč treniral s Petračem in mano.

V sezono 2021 sem vstopil zelo sproščeno, saj sem pred kratkim postal oče, tako je bilo manj spanja in časa za regeneracijo. Na koncu smo bili vsi pozitivno presenečeni, ko sem postavil državni rekord 1:45,15. Naslednje leto so bila pričakovanja spet višja. Mislil sem, da me bodo znova zaposlili v policiji ali vojski, a se to ni zgodilo, kar me je začelo psihično utrujati. Kako bom preživljal sebe in družino? Bil sem živčen na treningih in doma, niti rezultatsko mi ni steklo. Na neki točki sem imel vsega dovolj. Videl sem, da tako ne gre več naprej, zato sem se odločil, da si najdem službo in odmislim atletiko.