V nadaljevanju preberite:

Predstavljam si, da veliki večini režiserjev godi, če je novinar dovolj napiflan, da zmore med pogovorom nizati citate iz njegovih filmov. Predstavljam si tudi, da režiser in vizualni umetnik Slobodan Šijan (1946) ne spada mednje. Kolikokrat v življenju je že slišal Vozi, Miško! ... I tata bi, sine ... Ubio sam Kristinu ... Jesi vozio dva kilometra vezanih očiju? ... Tata spalio Đenku ... Daj pet karata! ... Propisi su propisi ... Da se ja pitam, ja bih proterao avtobus ovuda ...? Da se ja pitam, prevečkrat, a kljub temu se nisem mogel upreti skušnjavi in sem jih stlačil v uvod.

Režiser jugoslovanskih klasik Kdo tam poje in Maratonci tečejo častni krog, ki ju je v začetku osemdesetih posnel po scenarijih Dušana Kovačevića, ter komične grozljivke Davitelj proti Davitelju, v kateri je iz Beograda ustvaril pravo futuristično metropolo s serijskim morilcem, se je minuli teden mudil na severovzhodu Slovenije. V Ljutomeru so mu ob odprtju jubilejnega 20. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina postavili spominsko ploščo na prleškem pločniku slavnih, še pred slavnostnim dogodkom pa si je vzel dobro uro časa in spregovoril za naš časopis. Pogovarjala sva se o njegovem novem celovečercu Budi bog s nama, ki je trenutno v postprodukciji, o srbskem avantgardistu Bošku Tokinu, ki ga bo v filmu upodobil Miloš Biković, o črnovalovcih, zaradi katerih je po diplomi na likovni akademiji vpisal še študij režije, o želji po spremembah, odhodu v ZDA, novem losangeleškem domu ...