Zakaj se Slovenci sramujemo domoljubja?

»Zastavo je dovoljeno izobesiti kadarkoli, nihče pa vas ne sili, da jo morate,« pravi predsednik društva Heraldica Slovenica Aleksander Hribovšek. Ob različnih praznikih po Sloveniji vendarle plapolajo zastave, ne le na uradnih ustanovah, ampak tudi na zasebnih hišah, opaža dr. Jure Gašparič, ki ga odnos do simbolov zanima tudi kot raziskovalca. Pred dnevom državnosti smo med drugim preverili, kako velika naj bo zastava.

Zastavo običajno obesi oče, pravi osemnajstletnik, ki ne ve natančno, kolikokrat na leto visi ta državni simbol na pročelju hiše visoko pod streho: »Če bi moral to narediti jaz, bi se tudi znašel, dokler za to skrbijo starši, pa pred prazniki ne preverjam, ali jo bodo izobesili. Gotovo je tam prvega maja ter za dan državnosti in dan samostojnosti.« Ljudje nimajo enako radi vseh praznikov in tako si pač sami izberejo, katere bodo počastili tudi z zastavo, nekatere v tej povezavi preskočijo.

»Zastavo je dovoljeno izobesiti kadarkoli. Navada je, da jo izobesimo dan pred praznikom in snamemo dan za njim. V društvu spodbujamo ljudi, naj se slovenski simboli ob praznikih izobešajo, nikogar pa ni mogoče prisiliti, da bo na svoji hiši na praznik res izobesil zastavo, saj vendarle živimo v demokratični družbi. Je pa lepo,« razmišlja Aleksander Hribovšek, predsednik heraldičnega, genealoškega in veksilološkega društva Heraldica Slovenica, ki je bilo ustanovljeno leta 1991.

Po svetu imajo glede izobešanja zastav tako različne navade, da jih na kratko niti ni mogoče povzeti, dodaja sogovornik. Na splošno je recimo znano, da so Američani tudi na tem področju veliki patrioti: »ZDA so seveda svoj svet, spoštujejo zastave kot neko svetinjo, oni imajo kot narod čisto poseben pogled na državne simbole.« Ponekod v Skandinaviji izobesijo državno zastavo pred hišo tudi ob družinskih praznikih in ob uspešnem zaključku izobraževanja otrok na določeni stopnji, lastniki počitniških hišic na Finskem pa z zastavo sporočijo, da so prišli na dopust. Državljani različnih držav niso enako zavzeti za izobešanje zastav ob državnih praznikih, pravi Aleksander Hribovšek: »Za Slovence lahko rečem, da jih bolj ne izobešamo kot izobešamo, nismo pa v Evropi čisto na repu. Opažam, da tudi v Avstriji ni dosti bolje. Norvežani so na tem področju v prednosti pred Evropo, ker z njimi okrasijo hišo ob številnih priložnostih in to naredijo res množično. Švedi pa so po mojih informacijah nekje bolj pri repu in zaradi dogodkov zadnjih let, ki so povzročili množično priseljevanje v državo, vse manj spodbujajo izobešanje nacionalnih simbolov.«

Ko zaigra srce

»Spomnite se, kako se počutite, ko slovenski športnik zmaga in poslušamo slovensko himno, ki igra, ko dvigajo našo zastavo,« pravi dr. Jure Gašparič z Inštituta za novejšo zgodovino, ki se kot raziskovalec posveča predvsem slovenski in jugoslovanski politični zgodovini, ko ga sprašujemo, ali nam Slovencem kdaj zaigra srce, ko zaslišimo svojo himno, sedmo kitico Prešernove Zdravljice na melodijo iz istoimenske zborovske skladbe skladatelja Stanka Premrla. Tudi sami pri sebi pa ste bržkone opazili, da vas prevzamejo drugačna občutja, kadar slovensko himno poslušate v prazničnem ozračju skupaj z drugimi poslušalci ali sami v dnevni sobi pred televizijskim zaslonom.

Politični zgodovinarji, zlasti tisti, ki se ukvarjajo zgodovino nacionalizmov, že nekaj časa pritrjujejo teoriji ameriškega sociologa Rogersa Brubakerja, po kateri je sodobni nacionalizem predvsem ali pa tudi situacijski, pravi dr. Jure Gašparič, potem pa nam nazorno pojasni, kako lahko to teorijo prevedemo v vsakdanje življenje in jo preizkusimo sami pri sebi. Za namišljeno priložnost lahko uporabimo letošnje svetovno prvenstvo v nogometu v Rusiji, saj slovenskega moštva tam ni: »Sva Slovenca in kot taka nezavedno pristaneva na to nacionalno identifikacijsko kategorijo. Potem pa vzemiva za primer, da naša nogometna reprezentanca na nogometnem prvenstvu zmaga, zaigrali bi slovensko himno. V tem trenutku bi se tudi midva gotovo počutila še bolj Slovenca, srce bi nama poudarjeno zaigralo, kot pravite, ko bi ob tej posebni priložnosti zaslišala državno melodijo. Takšne trenutke, ki jih sprejmemo za svoje osebne, ponotranjimo in se z njimi poistovetimo. Mislim, da večini državljanov ob takšnih dogodkih res zaigra srce. Takrat ne razmišljajo o ozadju državnih simbolov, sami pri sebi ne razglabljajo o tem, ali bi bil namesto Prešernovega za himno boljši Jenkov verz, tudi ne o tem, ali je slovenska zastava res najbolj primerna kot državni simbol.«

Dr. Gašparič po službeni dolžnosti, kot pravi, spremlja državne prireditve ob različnih priložnostih, na katere prihajajo le vabljeni gostje, ki so tudi sami na neki način povezani z določenim področjem, recimo s kulturo, prav pri športnih prireditvah pa je občinstvo, ki posluša himno in plapola z zastavami, drugačno: »Na televizijskih prenosih vidimo, kako se poistovetijo s tekmovalci in tudi s simboli države, ki jo ti kot športna ekipa zastopajo. Ne le v povezavi z velikimi športnimi dogodki, kjer so čustva in državni simboli najbolj vidni, tudi na splošno menim, da ljudje simbole slovenske državnosti sprejemajo. Ne bom rekel ravno, da jim vselej zaigra srce, mislim pa, da je odnos široke javnosti do simbolov, ki predstavljajo državo, še vedno zadosti spoštljiv. Čeprav so nekateri strokovnjaki na tem področju kritični do slovenske zastave, mislim, da je to za široko javnost sekundarnega pomena. Ključno je, da simbole pač sprejmeš.«

Drugače pa je z državnimi simboli tako, da si jih je treba vedno izmisliti, tako je vso zgodovino in to velja tudi za simbole mlade slovenske države: »Države oziroma tisti, ki so jih za to pooblastili, so identitetna sidra za državne simbole vedno iskali v preteklosti. Za zastavo smo tudi v Sloveniji izbrali tri barve, grb pa temelji na starem simbolu celjskih grofov, ki so imeli v svojem tri zlate zvezde.«

Mnenje ni slabo

Ob različnih praznikih po Sloveniji vendarle plapolajo zastave, ne le na uradnih ustanovah, kot so šole, in ni jih malo, ugotavlja sogovornik, ki je doma iz Maribora, tako da ima najboljši vpogled na relaciji med Ljubljano in štajersko prestolnico: »Opažam, da kar na veliko zasebnih hišah izobesijo zastave, na blokih pa sploh, in čeprav zanje poskrbijo upravniki, je to vendarle tudi volja zasebnih lastnikov stanovanj. Mislim, da danes državljani nimajo občutka, da jih nekdo nadzoruje, ali bodo državni praznik počastili z zastavo. Ne verjamem, da to občutijo kot neko prisilo ali obvezo, ampak se odločijo spontano.«

V odnosu do državnih simbolov se odraža odnos do države, ta pa med državljani ni tako slab, kot bi morda ocenili s površinskim opazovanjem, ugotavlja raziskovalec: »Ko sem ob 25. obletnici osamosvojitve Slovenije zbiral gradivo za zbornik Četrt stoletja republike Slovenije – izzivi, dileme, pričakovanja, ki smo ga leta 2016 izdali na Inštitutu za novejšo zgodovino, sem podrobno proučil celoten arhiv slovenskega javnega mnenja po letu 1995. Odgovori na vprašanje, na kaj so kot državljani Slovenije ponosni, so prav zanimivi. V prvi vrsti v dobrem smislu omenjajo športne dosežke, s politiki in strankami pa so konstantno nezadovoljni, a odgovarjajo, da so ponosni na slovensko osamosvojitev, ki je izjemen dogodek v zgodovini tega naroda. Nanjo se gleda skoraj mitološko. Mislim torej, da so ljudje v resnici ponosni, da je Slovenija samostojna država, da ima za sabo teh 25 let, očitno so državo v tem času vzeli za svojo in s tem tudi njene simbole. Ne morem reči, da bi državo zares zavračali, seveda pa ljudje opazijo tudi vse, kar je v njej narobe. To pogosto zelo poudarjajo, potencirajo.«

Mlade generacije dobro poznajo slovensko himno, zastavo in grb, saj se o njih podučijo že v osnovni šoli, ugotavlja dr. Jure Gašparič, ki ima tudi sam šoloobvezne otroke, morda pa je manj pozornosti namenjene vsebini vse te simbolike. Na vprašanje, zakaj ob državnih praznikih sploh obešamo zastavo, kaj vse nam država ob prazničnih dneh sporoča s svojimi simboli, sogovornik odgovarja z vprašanjem: »Potem se moramo vprašati tudi, zakaj sploh potrebujemo državne praznike. Odkar imamo moderne države, so prazniki njihov konstitutivni del. Praznik je ravno tako izjemno pomemben del državne simbolike kot himna, grb in zastava. Mogoče še bolj, saj je prava vsebina v resnici praznik, s simboli le opozorimo nanj.«

Manj spranega blaga

V društvu Heraldica Slovenica opažajo, da se je odnos do zastave, ki visi na javnih ustanovah in javnih zavodih, zvečine izboljšal, tako da z drogov le še redko visijo zelo sprani kosi blaga, pravi predsednik Aleksander Hribovšek: »Tisti proizvajalci, ki izdelujejo res kakovostne zastave, upoštevajo, da mora zastava, ki je vsak dan izpostavljena različnemu vremenu, zdržati približno pol leta, potem pa jo je treba zamenjati. Takrat začne namreč bela barva siveti, modra in rdeča pa bledeti. Dosti občin je recimo glede tega že tako ozaveščenih, da imajo na pol leta naročene nove dobave.« Doma se zastava ne izrabi tako hitro, ker visi le kratek čas ob praznikih: »Najpogostejša težava doma je, da je dostikrat zmečkana, ker ni pravilno zložena. Zastavo je treba tudi spoštljivo spraviti, tako kot jo spoštljivo izobesimo, ker je vendarle državni simbol. Poznamo več tipov zlaganja. Dobro je, da jo najprej dobro posušimo, če je bila na vlagi, potem pa shranimo v kakšno šatuljo ali predal, da ne bo zmečkana.«

Dobro je poznati tudi osnovna pravila, kako zastavo izobesimo, če se že odločimo, da bomo tako izrazili spoštovanje do države oziroma do naših praznikov, dodaja sogovornik: »V zakonu piše, da mora biti izobešena tako, da so barve od zgoraj navzdol bela, modra, rdeča. Če jo vržemo navpično skozi okno, je torej ne položimo pravilno.«

Zadošča srednje velika

Za domačo rabo ni predpisano, kako velika mora biti zastava, ker pa zakon o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi poleg barv predpisuje razmerja med stranicami, kvadratne zastave v trgovini pač ne boste dobili. »To pomeni, da je 70 centimetrov široka zastava dolga 140 centimetrov,« pravi Aleksander Hribovšek in to bo za hišno rabo čisto dovolj. Izdelki tolikšne velikosti stanejo okoli 12 evrov. Le redkokdaj na slovenskih zasebnih hišah in blokih opazimo evropsko zastavo, ki jo je Slovenija leta 2004 prevzela tudi kot svoj simbol.