Začetek sezone je za smučarje najbolj nevaren

Temperature padajo, sneg tudi, pred vrati so prazniki, ko se bodo med prvim vrhuncem zimske sezone napolnila smučišča. S polnimi smučišči pa se napolnijo tudi urgence, saj spada smučanje med najbolj tvegane rekreativne športe. Tako meni tudi vodja urgence v ljubljanskem kliničnem centru in zdravstveni sodelavec za alpske discipline pri Smučarski zvezi Slovenije dr. Anže Kristan, s katerim smo se pogovarjali predvsem o nevarnostih belih strmin.

Čeprav se je smučarska sezona komaj začela, ste samo v ljubljanskem kliničnem centru že pretekli vikend obravnavali osem poškodovanih smučarjev. Je smučanje med bolj nevarnimi športi?

Med rekreativnimi športi je gotovo med bolj nevarnimi. Poškodbe so odvisne od vrste dejavnikov, predvsem od hitrosti smučanja. Pri večji hitrosti so mogoče tudi hude poškodbe glave, prsnega koša in trebuha. Drugače pa so tudi pri manjši hitrosti pogosti zlomi, tipičen je zlom goleni nad smučarskim čevljem. V zadnjih petnajstih ali dvajsetih letih je veliko več poškodb križnih vezi. To je posledica zarezne (karving) tehnike, zaradi katere lahko tudi manj izkušeni smučarji dosegajo večjo hitrost, na kolena pa potem delujejo velike sile. Čeprav danes zaradi visokih cen smučarije smuča manj ljudi, kot jih je pred dvema ali tremi desetletji, ko je bil to res nacionalni šport, se število poškodb, zanimivo, ni zmanjšalo. Zdi se mi, da je poškodb glede na število smučarjev zelo veliko.

Je več poškodb pri smučanju ali deskanju na snegu?

Gotovo pride k nam več poškodovanih smučarjev. Vendar to ni edini merodajni podatek, saj tudi smuča veliko več ljudi, kot jih deska. Njihove poškodbe se razlikujejo. Na splošno imajo deskarji več poškodb rok, ker se pri padcih lovijo na roke, smučarji pa nog. Morda so že zaradi tega smučarske poškodbe zahtevnejše, saj je človek z zlomljeno nogo preprosto manj mobilen kot nekdo z mavcem na roki.

So poškodbe pogostejše na začetku sezone?

Da, gotovo je poškodb več na začetku sezone. Smučarji so takrat slabše telesno pripravljeni, na začetku sezone je ponavadi manj snega in je trd, saj je večinoma umeten. Potem je januarja in februarja poškodb manj, drugi vrhunec je proti koncu sezone. Takrat je sneg težji. Število poškodb je gotovo povezano s kakovostjo snega. Takrat, ko ni takšen, kot je večino sezone, je padcev in poškodb več.

Kakšne so nevarnosti za smučarje in deskarje, ki se podajo zunaj urejenih prog?

Nevarnosti so specifične. Za smučarje in deskarje so zelo nevarni plazovi, ki jih na urejenih smučiščih praviloma ni. Poleg tega lahko padejo čez skale, lahko se tudi zaletijo v drevo. Razen teh nevarnosti pa bi rekel, da jih poškodbe ne ogrožajo bolj kot druge. Seveda tudi zaradi tega, ker se praviloma – čeprav obstajajo izjeme – zunaj urejenih prog podajo predvsem bolj izkušeni smučarji.

Kako se je mogoče poškodbam izogniti oziroma vsaj poskrbeti, da bi jih bilo čim manj?

Vedno ponavljam, da se smučarska sezona ne začne takrat, ko pade sneg in se odprejo smučišča, ampak vsaj dva meseca prej. Za smučarje so najpomembnejše vaje za moč in gibljivost, te bi morale biti nuja za vsakogar. Zelo problematična je tudi slovenska tradicija, da je treba ob čaju spiti nekaj žganega. Ker ne pijemo na začetku, ampak proti koncu dneva, ko so noge že tako ali tako mehke, se je alkoholu takrat res pametno izogniti. Pomembna je tudi zaščitna oprema. Poleg čelade, ki je nujna, je posebno za ljubitelje večje hitrosti in smučanja zunaj urejenih prog zelo priporočljivo, da imajo želvo. Z njo lahko preprečijo hude poškodbe hrbtenice, zaradi katerih se zelo poslabša kakovost življenja.

Na smučiščih je zelo dobro, da smučarji upoštevajo zahtevnost proge in da realno ocenijo svoje zmožnosti ter izberejo primerne proge. Upravljavci smučišč pa morajo zavarovati stebre, na izpostavljenih mestih postaviti mreže in omejiti, kje lahko smučarji prečkajo vlečnice, da preprečijo povsem nepotrebna trčenja. Vendar opažam, da so te stvari vedno bolje urejene.