Za praznično mizo

Ne vem, če je tako povsod ali le na Štajerskem. Kadar koli te kdo povabi na kosilo ali večerjo, ti prenehajo ponujati hrano šele, ko dosežeš točko, ko dejansko ne moreš več pojesti grižljaja. Če zaužiješ normalno porcijo hrane in odnehaš, potem gostitelja užališ. In če ne popiješ zraven vsaj malo alkohola, potem je sploh nekaj narobe s tabo.

Nekomu moraš nasloniti roko na ramo

Kako dokazati, da si resnično sit? Nekje na sredi začneš signalizirati, da se približuješ točki, ko se boš razpočil, in potem globoko dihaš, izraziš obžalovanje, da boš moral kmalu prenehati, pa tako je okusno. To pomeni, da te čaka vsaj še en dodatek. Gre za spretnost, ki se je priučiš z leti. Spominjam se, kako so se čudili prijatelji, ki so se kot gosti prvič znašli na naših družinskih pojedinah. Potili so se in debelo opazovali nečloveške količine hrane, ki so izginjale v naših ustih.

Ni šlo za požrešnost, na čuden način je to izraz veselja, da smo skupaj. Šele ko se nihče ne more več zares premikati, se obed konča. In potem sledi sladica.

Najboljša gostiteljica je bila moja babica, izjemna kuharica, njenih pojedin smo se vsi veselili že tedne vnaprej. Ob praznikih nas je zalagala s šunkami in pecivom. Več dni je pripravljala obed, skrbno načrtovala zaporedje, po katerem bo ukrotila izdaten jedilnik. Povrhu je točno vedela, kaj ima kdo rad in česa ne. Če nisi maral rozin, je spekla potico posebej zate, če nisi jedel jajc, je bila tvoja jed temu prilagojena. Še danes ne vem, kako ji je vse uspelo. Zavedam se, da ima večina podobne zgodbe, da je domača goveja juha najbolj okusna, a v njenem primeru je šlo za sloves, ki je presegal meje Slovenije. Številni družinski prijatelji iz tujine so že pred prihodom vprašali, ali bo moja babica slučajno kaj pripravila, in se s tem povabili na gostijo. Žal je že pokojna in te večerje in kosila so se naselili v spomin, ki ga prebujajo rojstnodnevne zabave v krogu družine in seveda prazniki.

Moj pristop do prazničnih pojedin se je vmes izrazito spremenil. Specialitete klasične kuhinje podravskega območja, ki jih je pripravljala babica, brez težav nadomestijo dobrote z drugih območij, morska hrana, kaj azijskega in podobno. Tudi zahteva po obilju ne šteje prav veliko. Raje vidim, da je hrana kvalitetna in dobro pripravljena. Nekaj posebnega, nekaj novega, kar zahteva več truda in angažiranosti. S tem se ustvari slavnostno vzdušje. Moje vodilo je tista znana šala, ko sta dva bika, oče in sin, na vrhu hriba in gledata v dolino, kjer se pasejo krave. Pa predlaga sin, da bi stekla dol in naskočila eno izmed njih, oče bik pa odgovori, da ne. Lepo počasi bosta šla dol in naskočila vse.

Božič je že uspešno pod streho, darila so odprta, zato je zdaj vsa pozornost usmerjena v praznovanje novega leta. Za večino, tudi zame, je to tisti čas v letu, ko nastopi inventura. V resnici niti ni pomembno, da se novoletne zaobljube uresničijo, kar šteje, je spoznanje, kaj bi radi spremenili. Da izostrimo svoje želje in pričakovanja, da začrtamo izzive in potem usmerimo premec v tisto smer. Zakorakal sem v obdobje življenja, ko dejansko razumem modrost, da se največ naučimo iz porazov. Ta ideja mi je bila doslej nedosegljiva, neuspeh kot prava pot do cilja. Zatorej, želim vam veliko sreče in priložnosti za napake.