Z odločnimi zamahi študentskega čopiča nastaja nova Guernica

Dolgo so vsi, z njim vred, verjeli, da bo nekoč zdravnik, a po končani splošni gimnaziji v Kranju si je vzel eno leto za pripravo na sprejemne izpite na likovni akademiji v Ljubljani (ALUO) in jih opravil z največjim možnim številom točk. To je utrdilo njegovo prepričanje, da je na pravi poti. Slikarstvo študira četrto leto, je v prvem letniku magistrskega študija, in čeprav se je v tem času usmeril predvsem v grafiko oziroma jedkanico, je z veseljem zagrabil kost, ki jo je pred mesecem dni vrgel profesor Jožef Muhovič. Iskal je namreč junaka, ki bi se lotil študije znamenite Guernice, ki jo je Pablo Picasso naslikal pred natanko 82 leti, in »kar malo verjel, da se nihče od nas ne bo opogumil«, pravi Janez Albert Novak ali Jan, kakor mu pravijo vsi, ki ga poznajo.

A po drugi strani, razmišlja Jan, je profesor Muhovič skrivoma pričakoval, da bo ravno on zagrabil kost. »Ko smo za profesorja, ki sicer ni moj glavni mentor, pripravili retrospektivo svojih del, sem zbral vse, kar sem narisal od mladih nog. Odkril sem več kot 150 slik, tudi takšnih, na katere sem že zdavnaj pozabil. Do zdaj nisem kaj prida skrbel za svoj arhiv, razen za slike, ki jih ustvarim na akademiji. Zdi se mi, da je profesorja velika številka izdelkov prijetno presenetila in je verjetno sklepal, da sem se zmožen lotiti tudi kakšnega večjega projekta,« razmišlja Jan.

Projekt Guernice je res velik, tako zelo, da je bilo zanj nemogoče najti primeren atelje. Originalna umetnina je dolga 7,76 metra in visoka 3,94, Janova meri 3 x 6,7 metra. Čeprav mladi slikar veličastne umetnine, ki jo hranijo v madridskem muzeju Reina Sofía, kamor so jo po Picassovi smrti preselili iz New Yorka, še ni videl v naravni velikosti, saj za to še ni imel prave priložnosti, odbija pa ga tudi dejstvo, da je postavljena v kletko iz neprebojnega stekla, »kjer je ne moreš niti dobro doživeti«, se je odločil poskusiti. A izziv se je izkazal za skorajda zahtevnejšega, kot je pričakoval, saj je med drugim precejšen finančni zalogaj, pa tudi z logističnega vidika ne prav enostaven.
 

Atelje na hodniku

Jan zdaj slika kar na zelo obljudenem hodniku na akademiji, v bližini avtomatov s hrano in pijačo, kar je včasih malce neprijetno, saj se mimo sprehajajo vsi od čistilk do študentov in obiskovalcev, a mladega umetnika to ne moti preveč. »Gre za nekakšen odprt studio, veliko je pripomb, komentarjev, sprožajo se debatice … V takem okolju je težko delati, a po drugi strani se tudi kaj naučiš,« je optimističen mladenič, ki pogumno koraka v dokaj tvegan poklic. Od slikarstva, kažejo izkušnje mnogih, je težko živeti, a on že med študijem proda kakšen portret in ilustrira otroške slikanice, s čimer si pomaga skozi študijska leta in hkrati utira karierno pot. Na svoja dela se podpisuje s črkami J. A. N., kar je posrečena kombinacija začetnic njegovih imen in vzdevka.

Slikarstvo je z njim že vse življenje, razlaga, saj je bila njegova babica Ljudmila Marija Novak slikarka oziroma ilustratorka, pa tudi njegovi sorojenci – ima štiri sestre in dva brata – so nadarjeni, »vendar nihče od njih ni bil tako pogumen, da bi se odločil za ta poklic. Imel sem srečo, da sem bil obkrožen s prijaznimi ljudmi, ki so kdaj celo naročili kakšno sliko, tako da sem se lažje odločil za študij.«



Ker poustvarjanje Guernice niti ne spada med Janove redne študijske obveznosti, izrabi za to nalogo vsako uro med predavanji in vajami, »včasih pa mi profesor Branko Suhy, pri katerem študiram grafiko, malce pogleda skozi prste. Razume, da je to povezano z mojim študijem, in mi dovoli, da kakšno uro predavanj izpustim.« Če ne bi bila vrata akademije ponoči in ob koncih tedna zaklenjena, bi šlo vse skupaj še hitreje, je prepričan.

Po 27 dneh, kolikor je minilo od začetka projekta do našega torkovega srečanja, je ostalo le še nekaj malenkosti in videti je, da bo za ustvarjanje porabil približno toliko časa kot pred desetletji Picasso. Mojster, navdihnjen s tragičnimi dogodki v baskovskem mestu Guernica, ki so ga med špansko državljansko vojno bombe porušile skoraj do tal, je umetnino po nekaterih virih dokončal v 35 dneh.

Slika, ki jo slab mesec dni ustvarja Jan, je le nekaj deset centimetrov manjša od originala, vendar v povsem enakih razmerjih. Zanjo je bilo težko najti dovolj veliko platno, zato ga je sestavil iz dveh. Za tako veliko platno, pravi, bi bilo treba odšteti 200 evrov in več, da o barvi, emulziji in čopičih sploh ne govorimo. Tudi zaradi stroškov je mentor sprva predlagal, da bi se projekta lotilo več študentov skupaj, vendar zanimanja za to ni bilo. So mu pa prijatelji pomagali z barvo, če mu je je zmanjkalo, nekaj je moral dokupiti. Čeprav je uporabil materiale, ki jih je imel doma, in z barvo malce »špara«, se trudi, da ne bi bilo preveč nanosov, bi takole čez prst rekli, da je v sliko vložil »na stotine evrov«.
 

Podrobna analiza

Najprej je bilo treba nanesti emulzijo, nato akril, ki ga je porabil več litrov, nato se je začelo slikanje z oljem. Moral je najti dobro reprodukcijo, opisuje nalogo Jan, a je tudi to drago – majhna, 50 x 70 centimetrov, je v galeriji Reina Sofía naprodaj za 300 evrov, pa še premajhna je, da bi mu kaj dosti pomagala. Tudi na spletu ni dovolj kakovostnih reprodukcij, kar je bila že prva težava, ob katero je trčil. Osnova njegove naloge je namreč napisati analizo slike, pri kateri je zagotovo pomemben dejavnik velikost, »zaradi katere je učinek na gledalce neverjeten«. Ker je pri predmetu dobil komaj nekaj centimetrov veliko reprodukcijo, se je bilo težko »vživeti v vso veličino slike, skliceval bi se lahko le na druge avtorje, njihove občutke«.

Kljub temu je to nalogo opravil, obenem pa ga je pri analiziranju slike pritegnilo vse, kar je bilo povezano s špansko državljansko vojno, poiskal je dokumentarne in druge filme, knjige, članke. Poglobil se je tudi v podobne tragične dogodke na Balkanu in Bližnjem vzhodu, ki se dogajajo še danes, denimo v Siriji, Palestini. »Vse to me je osebno nagovorilo, začutil sem, da se odpirajo nova vprašanja in kako pomembno je, da se z njimi ukvarjamo, saj se očitno nismo dovolj naučili iz preteklosti,« razmišlja 24-letni sogovornik. Svojo analizo bo v programu študijske izmenjave 8. maja predstavil študentom filozofske fakultete.

Na vprašanje, kaj ga pri Guernici najbolj presune, navduši, odgovori: »Sprva v majhni reprodukciji nisem znal opaziti vsega, kot bi se mi prava slika nekako izmikala. Zdaj, ko sem se poglobil v Picassovo delo, vidim, koliko mu je pomenila oblika, risba, ki te najbolj nagovori in v kateri so skrita sporočila. Med njimi je mogoče opaziti tako ponosne drže kot protest oseb, ki so v zgodbi.

Čeprav je slika zelo stilizirana, je vse to mogoče občutiti. Picassova Guernica ni niti realistična niti kubistična, v njej se menjajo odtenki svetle in temne barve, ki poudarjajo prostor …« Razmišlja tudi o tem, zakaj se je umetnik odločil, da tragedijo vojne opiše zgolj z odtenki sive in črne: »Danes je mogoče z barvami manipulirati, jih spreminjati s fotoshopi, da jim ni mogoče več verjeti. Ob Guernici dobiš občutek, da vidiš nekaj, česar ni bilo mogoče zmanipulirati, in ji celo bolj verjameš kot dokumentarni fotografiji.« Vse to, pravi, vpliva na moč in jasnost sporočila slike, ki je bila od vseh umetnin največkrat reproducirana.
 

Teorije zarot

O tem, kaj natanko je hotel Picasso z njo sporočiti, pa je težko z gotovostjo govoriti. Sam ni nikoli povedal, kaj natanko predstavlja, saj je zgolj naslikal tisto, kar je videl. Razlag Guernice je nešteto, toliko, kot je turistov, ki se vsak dan gnetejo pred originalom, ali strokovnjakov, ki ga neumorno analizirajo. »Ravno to je njena največja čarobnost, da jo je mogoče videti na različne načine,« ugotavlja Jan. V konju na sliki marsikdo vidi generala Franca, drugi spet Francijo v biku … Francozi jo iz zgodovinskega vidika interpretirajo povsem drugače kot Španci, Američani, ki so jo najdlje hranili, imajo o njej največ člankov.



Veliko je tudi takšnih in drugačnih teorij zarot. Nekateri niti ne verjamejo, da v Madridu visi originalna slika, ampak so prepričani, da je še vedno v New Yorku. Ker je bila zaradi številnih selitev že poškodovana, je Picasso namreč zahteval, da je ne smejo več posojati. Po drugi strani je menda ukazal, da jo lahko pripeljejo v Madrid šele takrat, ko bo v Španiji prava demokracija, »kar pa je še daleč. Trudijo se, a dokler si zatiskajo oči pred preteklostjo, ne bo sprememb na bolje,« je kritičen Jan. V sliki sam ne vidi le trpljenja prebivalcev španskega mesteca, ampak jo povezuje s podobnimi dogodku po svetu.

In kako se je lotil zahtevne naloge? »Zastavil sem si vprašanje, kako bi umetnik to naredil, in pri delu nisem uporabil kakšne mreže ali projekcije. Zame je bil ta veliki format precejšnja preizkušnja in mislim, da sem jo zelo dobro rešil.«

Pri določanju razmerij si je pomagal le s palico, povlekel je nekaj osnovnih navpičnic in vzporednic, nato pa začel prosto risati. »Pri tem sem se večkrat zmotil, znova prekril risbo, in ravno to je dodalo svobodo, verodostojnost, saj se vidijo moje poteze, tudi spodnji sloji, popravki … Vse to mora biti zaznavno.« Čeprav gre v osnovi za študijo originala, nastaja neka avtorska slika, ki odraža tudi Janova čustva. Če bi sliki primerjali, bi videli, da sta precej različni, »drugačni so koti in tudi barve, vendar odnosi med podobami, sivinami, belinami in drugimi elementi spominjajo na karakter originala.«

Tik pred koncem mora Jan dodati še nekaj malenkosti, denimo detajl na konju, ki po njegovem predstavlja stran v časopisu oziroma članek, v katerem je Picasso v Parizu prebral novico o tragediji v Guernici, kjer v resnici nikoli ni bil. Tudi on je namreč slikal po fotografiji uničenega mesta in ožganih trupel. Jan bo namesto črtic uporabil sodobni binarni zapis v obliki enic in ničel.

In kakšna bo pot nove Guernice? »Za en dan bo romala na filozofsko fakulteto, kjer bom predstavil analizo slike, potem pa bi jo moral shraniti v dovolj velikem prostoru, da bom lahko opravil še zagovor magistrske naloge.« Ker na likovni akademiji nimajo svoje galerije, doma – živi v Mostah pri Žirovnici – pa nima prostora za tako veliko platno, Jan upa, da bo njegova slika vendarle našla svoje mesto v kakšni galeriji. Ne gre mu za denar, pravi, rad bi le, da bi jo v kateri od ljubljanskih galerij posvojili in postavili na ogled.