Vsi drugi so boljši od mene

Moja težava je slaba samopodoba. Vedno se počutim, da so drugi vredni več kot jaz. Zdijo se mi boljši, lepši. Kadar mi v službi zaupajo nalogo, se najprej zelo ustrašim, da bom naredila kakšno napako. Zato se nalogam, če se le da, izognem. Še posebno če gre za kaj novega ali prevzemanje odgovornosti. Tudi na splošno zelo slabo prenašam kritiko. Če se kje zmotim, se sekiram. Še dneve razmišljam, kaj sem ga polomila, kako si bodo drugi mislili, da sem trapasta, nesposobna. Vsega tega me je zelo sram. Zato potrebujem veliko časa, da se v družbi sprostim.

Tudi partnerja nimam. To je še ena stvar, ki se je sramujem. Pogosto se zgodi, da se druženju izognem, ker se zdim sama sebi tako bedna. Ne želim obremenjevati drugih, predstavljam si, da nikomur ni do druženja z mano. Če se sodelavci o čem pogovarjajo, se mi pogosto zazdi, da se norčujejo iz mene. Izvor vseh mojih stisk je slaba samopodoba. Če bi si bolj zaupala, bi bilo vse lažje. Takšno življenje me zelo teži in rada bi presegla te svoje vzorce. Kako si lahko pomagam? Poskusila sem že s knjigami za samopomoč, pa ni pravega napredka. Tinkara

Draga Tinkara! Da, slaba samopodoba povzroča stiske na vseh področjih in pomembno zmanjšuje kakovost življenja. Tako nekako je, kot če bi živeli z eno roko zvezano na hrbtu. Tudi z eno roko se da marsikaj narediti, a mnogo mnogo manj in vse zahteva neprimerljivo več časa in napora, kakor če bi lahko uporabljali obe ... Dobra novica je, Tinkara, da danes na področju samopodobe res vemo marsikaj in da obstaja veliko preizkušenih načinov pomoči. Zato nikar ne obupujte – glavo pokonci! In naprej – korak za korakom ...

Naša samopodoba se oblikuje s sporočili, ki jih dobivamo od drugih, za nas pomembnih ljudi – torej najprej naših staršev, nato pa vrstnikov, iz medijev in družbenih omrežij. Temelji naše samopodobe so bili položeni v otroštvu. Način, kako so se starši pogovarjali z nami, postane del našega notranjega govora. Spremeni se v glas, ki nas spremlja v naši glavi. Če smo doživ­ljali veliko kritike, še posebno kritike na račun osebnosti, to kot odrasli spontano ponavljamo. Sami sebi pogosto govorimo prav iste stvari, kot smo jih slišali od staršev in pozneje vrstnikov.

Nekaj časa je zato veljalo, da bomo razvili boljšo samopodobo, če se bomo naučili prijazneje pogovarjati sami s sabo. Na tem večinoma temeljijo starejši pristopi za razvijanje samopodobe. Naučili naj bi se bolj pohvaliti – in problem bi bil rešen.
To pa je le del zgodbe. Pozitiven notranji monolog ni vse. Raziskave so pokazale, da je treba preiti od misli k dejanjem.



Pomembno je, kakšen odnos razvijemo do sebe. Skrb zase, posluh za lastne potrebe in negujoč, sočuten odnos do sebe so ključni. Nič ne pomaga, če se hvalite, v bistvu pa grdo delate sami s sabo. Lahko začnete s tem, da lepo skrbite zase, spanje, gibanje, urejen zunanji videz in dom, zdrava hrana. To so zelo neposredni načini, s katerimi pokažete sami sebi, da se cenite. Pri tem je ključna negujoča, spoštljiva miselna naravnanost. Privoščite si stvari, ker se cenite, z mislijo, da ste vredni, da se dovolj naspite, se sprostite, živite v lepem, urejenem ambientu in da zdravo, kakovostno jeste.

Naslednje pomembno področje izboljševanja samopodobe je – prakticiranje. Izogibanje najprej prinese olajšanje, nato pa povečuje občutek nekompetentnosti. Svoje potenciale lahko razvijamo le, če jih uporab­ljamo. Dobra samopodoba – torej poznavanje naših močnih in šibkih strani – in pozitiven odnos do nas samih kot takih se namreč ne gradita v območju udobja in s praznim (samo)hvaljenjem, temveč zorita s preizkušanjem in razvijanjem naših kompetenc, z našimi zmagami in porazi. Le tako lahko tudi razvijamo pozitiven notranji govor. To ne pomeni, da ne vidimo svojih pomanjkljivosti – lahko se zavedamo svojih šibkosti, področij, na katerih se lahko izboljšamo. Ob tem pa imamo fokus na naših pozitivnih dosežkih in se jih veselimo.

Naslednje področje se navezuje na ljudi, s katerimi se obdajate. Smo socialna bitja, informacije o sebi pridobivamo s povratnimi sporočili naše okolice. Zato je zelo pomembno, da se obdajate z ljudmi, ki vam sporočajo, da vas cenijo – in ki jih cenite vi.
Naposled lahko k vaši dobri samopodobi prispeva to, da sprevidite, kaj lahko daste drugemu, skupnosti ... nečemu, kar vas presega: družini, prijateljem, lokalni skupnosti ali svetu. Aktivirati svoje potenciale za nekaj večjega ... nam pomaga, da se zagledamo v drugačni luči. Če ozavestimo, kako dragocen je naš prispevek za druge ... obogatimo sami sebe. Ne čakajte, da boste imeli dovolj – že zdaj imate toliko, da lahko začnete dajati ... Poglejte okoli sebe in začnite ... s koraki, ki so dovolj majhni, da jih zmorete. Presenečeni boste, ko boste odkrili povratno moč dajanja.



Smo plod interakcije genov, okolja (torej vzgoje in družbenih vplivov) ter samoaktivnosti. V prvih letih življenja je bilo težišče na genih in okolju. Teh si nismo mogli izbirati. Ko odrastemo, pa ima večjo težo samoaktivnost. Sami lahko precej uravnavamo, v kaj se bomo vključevali, kako bomo razmišljali in s kakšnimi ljudmi se bomo obdajali. Sodobna znanost nam potrjuje, da lahko z določenim načinom miš­ljenja in aktivnostmi svoje možgane dejansko fizično spreminjamo (t. i. nevroplastičnost). To je čudovita novica! Slaba samopodoba torej ni »dosmrtna obsodba«, temveč velik potencial za rast.

Sodobnejši pristopi, sodobne psihološke knjige za osebnostno rast so lahko dober začetek. Osebna terapija lahko pomaga odkriti vzroke za stiske in jih bolj ciljno, individualizirano nadgraditi. Vsekakor naj bi ustrezni programi vključevali tako spremembe v miš­ljenju kot vedenju. Kot vsaka rast tudi razvijanje dobre samopodobe ne gre brez stisk. »Napaka« je zgolj eksperiment, ki se ni posrečil ... Dober terapevt vam bo pomagal, da boste iz njih rasli. Kakor je rekel Nelson Mandela: »Ne sodi me po tem, kolikokrat sem padel. Temveč po tem, kolikokrat sem padel in šel naprej!«

Tinkara, želim vam poguma, da bi začeli z majhnimi koraki odkrivati – najprej ljubezen do sebe, potem pa še ljubezen do sveta. In da bi naposled dojeli, kako dragocen prispevek za svet ste!

***

Tjaša M. Kos je psihologinja. Več na: http://tjasakos.net/