Vplivne dame, ki so si prigrabile oblast

Ko je prejšnji konec tedna umrla žena pokojnega srbskega samodržca Slobodana Miloševića Mirjana Marković, se je marsikdo spomnil še drugih žena, ki so po padcu ali smrti vplivnega moža pristale na obrobju. Nekatere so umrle v izgnanstvu, nekatere so jo odnesle še slabše, nekatere pa bolje kot Mira Marković.

Žena srbskega vožda iz druge polovice 80. let in 90. let prejšnjega stoletja spada med prve. Mira Marković je umrla v pregnanstvu v Rusiji, menda v Sočiju, kamor je pobegnila, ko so jo leta 2003 začele preganjati srbske sodne oblasti.

Ženska idej

Kako velik vpliv na svojega moža je imela Mira Marković, je opisal človek, ki je Miloševića poznal najbrž bolje kot kdorkoli drug, njegov mentor in dolgoletni sodelavec, ki se mu je lahko vožd zahvalil za kariero, Ivan Stambolić. Malo preden je leta 2000 izginil, dejansko so ga po Miloševićevem ukazu ugrabili in ubili, je Stambolić v intervjuju namreč povedal: »Milošević ni nikoli imel lastnih političnih idej. Vse so bile njene.«

Mirjana Marković se je rodila v Srbiji pod nemško okupacijo blizu Požarevca leta 1942. Starša sta bila partizana in mamo so dobro leto po rojstvu hčerke ujeli Nemci. Med mučenjem je menda izdala svoje partizanske tovariše, potem so jo Nemci ustrelili. Za Miro Marković so skrbeli stari starši, tudi po vojni. Njen oče, jugoslovanski narodni heroj in po vojni pomemben komunistični politik Momčilo Marković, namreč ni imel časa, da bi se ukvarjal z vzgojo otrok.

Seveda je Mirjana Marković zgodaj postala komunistka in v mladinski organizaciji spoznala sošolca na gimnaziji v Požarevcu Slobodana Miloševića. Skupaj sta bila od srednješolskih dni, in če je verjeti Stamboliću, je bila prav ona ambicioznejši del para. Poklicno je bila profesorica sociologije na univerzi v Beogradu.

Ko se je Milošević ob Stambolićevi podpori vzpenjal najprej v gospodarstvu in potem v partijski ter državni hierarhiji, je naraščal tudi njen vpliv. Od leta 1987, ko je Milošević zrušil Stambolića z mesta srbskega predsednika in se zavihtel na njegov položaj, je bil več kot desetletje, do leta 2000, nesporni prvi mož Srbije in potem tistega, kar je ostalo od Jugoslavije. Kot tak je bil najbrž najbolj odgovoren za balkanske vojne v 90. letih in z njim tudi prva svetovalka in zaupnica, žena Mira.

Zakonca sta oblast izgubila na volitvah leta 2000, ko je Miloševića v boju za položaj predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije premagal Vojislav Koštunica. Leto pozneje so ga zaradi obtožbe za vojne zločine izročili haaškemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo. Sodbe ni dočakal, saj je v priporu pred koncem sojenja leta 2006 umrl.



Mira Marković je iz Beograda pobegnila leta 2003, ko so v Srbiji hoteli soditi tudi njej. Takrat je zbežala v Rusijo. Tam je že bil sin Marko Milošević, ki ga je srbsko pravosodje iskalo in ga še vedno išče zaradi domnevnih povezav s srbskim podzemljem v letih, ko so državi vladali njegovi starši. S sumljivimi posli je menda služil milijone.

Mira Marković se ni nikoli vrnila v Srbijo, niti na možev pogreb ne. Čeprav je zanjo veljala Interpolova tiralica, je Rusija ni hotela vrniti v domovino. Nekoč najmočnejša Srbkinja je umrla v pregnanstvu, menda v bolnišnici oziroma zdravilišču v ruskem letovišču Soči ob Črnem morju.

Titova (zadnja) žena

Še bolj znana kot Mira Marković je bila žena še enega jugoslovanskega voditelja Jovanka Budisavljević, bolj znana po priimku svojega moža, dosmrtnega predsednika socialistične Jugoslavije Josipa Broza Tita. Kot mladenko, vendar že preizkušeno partizanko, so jo v Titovo osebje vključili malo pred koncem druge svetovne vojne, leta 1946 pa je postala maršalova osebna tajnica. Kako je prišla v njegov najožji krog, ni povsem jasno. Nekateri pravijo, da mu jo je podtaknil izredno vplivni notranji minister Aleksandar Ranković, krožile so tudi govorice, da so mu jo kot svojo vohunko podtaknili Rusi oziroma takratna Sovjetska zveza.

Ko sta se spoznala, je bil Tito star 54 let, Jovanka 22. Več kot tri desetletja starostne razlike za maršala, znanega ljubitelja mladih deklet, niso bila nobena ovira in kmalu sta začela razmerje. Okronala sta ga s poroko, Titovo tretjo in njeno prvo, leta 1952.



Kot prva dama Jugoslavije, države, ki so jo imeli radi tudi na kapitalističnem Zahodu, se je srečevala s predsedniki, kralji, kraljicami in filmskimi zvezdniki. V 70. letih prejšnjega stoletja, ko je bil Tito že star, je vse bolj krojila njegovo življenje, odstavljala in nastavljala je menda sodelavce in bila v slabih odnosih celo z vojaškim vrhom. Vendar se je mož naveličal njenega vtikanja in od leta 1975 nista več živela skupaj.

Zares huda leta so se za Jovanko Broz začela šele po Titovi smrti leta 1980. Takrat so jo iz predsedniške rezidence izselili v slabo vzdrževano vilo v bližini, ji vzeli potni list in jo dejansko vtaknili v hišni pripor. Pojavljale so se domneve, da se je vladajoča klika po Titovi smrti zbala, da se bo hotela sama povzpeti na oblast. V hišnem priporu je ostala do leta 2009, ko so ji končno izdali vsaj osebno izkaznico in potni list.



Jovanka Broz je bila takrat že stara in se ni kaj dosti pojavljala v javnosti. Menda je bila pred smrtjo leta 2013, ko je bila stara 88 let, ob prihodu v bolnišnico hudo bolna in popolnoma zanemarjena. Pokopali so jo poleg moža v beograjski Hiši cvetja.

Drakulova nevesta

Če je po njegovih prvih potezah sredi 60. let marsikdo mislil, da bo novi voditelj Nicolae Ceaușescu popeljal Romunijo na pot postopnega blaženja komunistične diktature, se je bridko zmotil. Njegov režim je kmalu postal izjemno zatiralski in brutalen, po mnenju nekaterih najtrši v celotnem takratnem vzhodnem bloku. Novodobnemu Drakuli je ves čas stala neomajno ob starani žena Elena Ceaușescu.

Z leto mlajšim Nicolaejem sta se poročila leta 1947, ko sta bila oba stara okrog 30 let. Do sredine 60. let je bila Elena Ceaușescu nepomembna osebnost. Ko je njen mož prevzel oblast, predvsem po državniškem obisku na Kitajskem leta 1971, ko je videla, kako si je Jiang Qing, žena takratnega voditelja Maa Zedonga, prigrabljala oblast, pa so se njene ambicije neznansko povečale. S pomočjo moža, ki je bil menda do smrti popolnoma zaljubljen vanjo in ni nikoli pogledal nobene druge ženske, se je Elena Ceaușescu vzpeljala v partijski hierarhiji.

Leta 1980 je dosegla vrh, saj je postala namestnica premiera, ki pa je bil dejansko samo lutka v rokah Nicolaeja Ceaușescuja. Država je s vsem medijskim aparatom gojila kult osebnosti Elene Ceaușescu, imenovali so jo mati naroda. Čeprav je bila v bistvu neizobražena – končala je samo osnovno šolo –, je dobila številne častne doktorate univerz po vsem svetu.



A kakor se pogosto dogaja, je bila silna ljubezen naroda na prisilni pogon samo navidezna. Leta 1989 so imeli Romuni dovolj vedno večje represije zakoncev Ceaușescu. Z megalomanskimi projekti, kot je ena največjih in menda tudi najtežja stavba na svetu, Hiša republike, v kateri je zdaj med drugim romunski parlament, sta pahnila večino ljudi v revščino. Decembra 1989 je v Romuniji izbruhnila revolucija, s katero so komunističnega diktatorja odnesli z oblasti. Eleno Ceaușescu je doletela hujša usoda kot Miro Marković in Jovanko Broz, saj so jo po hitrem sojenju skupaj z možem postavili pred strelski vod in likvidirali.

Kraljica čevljev

V nasprotju s prejšnjimi tremi damami je bila usoda veliko bolj naklonjena Imeldi Trinidad Romualdez, ki se je pri 25 letih leta 1954 poročila s filipinskim politikom Ferdinandom Marcosom. Njen 12 let starejši mož je bil poslanec v spodnjem in potem zgornjem domu filipinskega parlamenta, dokler ni leta 1965 zmagal na predsedniških volitvah.

Tudi Imelda Marcos se je ukvarjala s politiko. Bila je članica filipinskega parlamenta in sredi 80. let guvernerka glavnega mesta Manile. Vendar je bil njen vpliv veliko večji, tako velik, da so vladavino zakoncev Marcos poimenovali kar zakonska diktatura.
Čeprav je Marcos prevzel oblast na volitvah in so Filipini, otoška država v jugovzhodni Aziji, prva leta gospodarsko uspevali, so se razmere v 70. letih poslabšale. Vedno večjih napetosti sta se zakonca Marcos leta 1972 lotila z represijo in z razglasitvijo izrednih razmer zavladala kot diktatorja. Naslednjih 14 let je zaznamovala vedno hujša represija nad dejanskimi in namišljenimi nasprotniki ter kraja državnih sredstev; večino od 4,5 do devet milijard evrov, kolikor sta domnevno pokradla, niso nikoli odkrili. Imelda Marcos je živela izjemno ekstravagantno, najbolj razvpita in bizarna je bila njena zbirka več tisoč parov luksuznih čevljev.



Represija in vedno slabše življenjske razmere so leta 1986 na Filipinih sprožile revolucijo, pred katero sta zakonca Marcos pobegnila na Havaje, kjer je Ferdinand leta 1989 umrl. Čez dve leti so Imeldi in otrokom dovolili vrnitev na Filipine in leta 1995 se je Marcosova na volitvah uvrstila v filipinski parlament. V njem je bila poslanka tri leta, vendar se je v poslanske klopi spet vrnila leta 2010, kjer je, čeprav je stara 89 let, še vedno.



Zaradi poneverb v času, ko je z možem vladala na Filipinih, so ji večkrat sodili. Nazadnje so jo lani jeseni zaradi prenosa približno 200 milijonov evrov v švicarske banke v 70. letih prejšnjega stoletja obsodili na 43 do 77 let zapora, protikorupcijsko sodišče pa ji je tudi prepovedalo opravljanje vseh javnih funkcij. Ker se je na odločitev pritožila, je še vedno na prostosti in v poslanski zbornici parlamenta.