Vodni raj na avstrijskem Koroškem

 

Statistika kaže, da smo Slovenci pozimi na avstrijskem Koroškem preživeli v povprečju 3,4 dneva, kar nas uvršča na osmo mesto med tujimi gosti, po podatkih poletne turistične sezone pa smo po številu prenočitev v zvezni deželi na jugu Avstrije na 15. mestu z 2,4 prenočitve. K tem številkam je treba prišteti še veliko enodnevnih kopalcev, ki obisk katerega izmed kopalnih jezer za mejo vedno bolj združujejo s kolesarjenjem. Koliko natančno jih je, ne vedo niti Avstrijci sami. 

Glavni razlog za to je 30-sedežni kolesarski avtobus s prikolico za 19 koles, ki je letos prvič po več kot treh desetletjih spet povezal Velenje, Mislinjsko in Dravsko dolino na slovenski strani z Labotom (Lavamündom) na avstrijski. V avgustu vozi dvakrat na dan vsak dan, po novem s prikolico, ki omogoča prevoz vseh vrst električnih koles, tudi tistih z debelejšimi okvirji. Septembra bo spet vozil le ob vikendih, in sicer dvakrat na dan ter ob slovenskih in avstrijskih praznikih.

Odziv je izjemen. »V prvih treh mesecih je Štrekna bus prepeljal 596 potnikov in 417 koles. Od tega samo v juliju 372 potnikov in 263 koles,« je povedal Peter Zajc iz regionalne razvojne agencije Koroška. Štrekna bus je del mednarodnega projekta Trans-Borders, ki poteka v okviru programa Interreg srednja Evropa, v njem pa se devet institucij iz Nemčije, Poljske, Češke, Avstrije in Slovenije osredotoča na izboljšanje javnega potniškega prometa v robnih in obmejnih območjih srednje Evrope.


 

Kolesarji so, kopalcev še ni

Potniki na Štrekna busu lahko v Labotu, tik ob meji, prestopijo na avtobus s prikolico za kolesa, ki jih popelje še dlje po Labotski dolini, kjer poteka med slovenskimi kolesarji priljubljena kolesarska povezava z oznako R10. S postajališča pred labotskim kopalnim jezerom je ob našem prihodu dopoldanski avtobus že odpeljal, do popoldanskega je bilo še več ur. Ob jezeru, ki je pravzaprav jezerce tik ob strugi Drave, je bilo malo kopalcev, saj je po vroči avgustovski soboti minulo nedeljo po dolini zapihal močan in hladen veter. Ob vstopu v kamp zato niso pobirali vstopnine.

Kolesarji, ki so imeli tisti dan v svoji prtljagi tudi kopalno brisačo, so zaradi vremena najprej pognali pedale in se v čisti, prijetno topli kopalni vodi najbrž osvežili ob povratku. Veter, ki je na travnati jezerski plaži privzdigoval ponjave za senco, ni oviral slovensko govorečega dekletca, ki je s polnimi usti zobne paste in zobno ščetko v rokah želelo v vodo. Z družino so z avtodomom prespali v kampu, kakor to počne vse več slovenskih gostov.


 

S prikolico na Klopinjsko jezero

Marika Pahor iz Kotelj že več let zapored preživlja počitnice s prikolico ob Klopinjskem jezeru (Klopeiner See). Jezero površine 110 hektarov je poleg Zablaškega (Turnersee) eno najtoplejših alpskih jezer na južnem avstrijskem Koroškem, saj poleti temperatura vode doseže 29 stopinj. Dolgo je 1,8 kilometra, široko 800 metrov. A Marike in njene družine čez mejo ne privablja le topla voda. »Jezero je čisto in lepo urejeno. Čeprav je ves čas polno zasedeno, vladata red in mir,« pove sogovornica. Sama ob njem rada kolesari in se sprehaja: »Okoli jezera je urejena pešpot s počivališči. Pri nas tega žal ni.« Vstopnina za celodnevno kopanje za odraslega znaša 4,20 evra, za otroka 2,10 evra. Podobno se cene gibljejo tudi na drugih južnoavstrijskih jezerih. Na Milštatskem stane vstopnica za odraslega 5,80 evra in za otroka dva evra. Na Preseškem jezeru bodo morali odrasli za kopalno karto odšteti 4,50 evra, za otroško pa evro manj.

Na Klopinjskem, Preškem (Presseg­ger See) in Baškem jezeru (Faaker See) po podatkih Turistične organizacije Koroške (Kärnten Werbung) počitnikuje največ Slovencev. A mi jih v nadaljevanju naše poletne turistične izvidnice nismo iskali tam, kjer smo že vnaprej vedeli, da jih bomo našli, pač pa smo pot nadaljevali do manjšega, a zelo posebnega jezera ob vznožju Pece.
 

Prihajajo poleti in pozimi

Breško jezero (Pirkdorfer See) je umetno jezero v Breški vasi v občini Bistrica pri Pliberku, nedaleč od slovensko-avstrijske meje. Ob našem prihodu je bilo sonce visoko na nebu, temperature pa že primerne za kopanje. Na parkirišču pred manjšim družinskim hotelom v bližini so sicer prevladovale avstrijske registracije, a tudi slovenskih je bilo veliko. Štiričlanska družina z Raven na Koroškem je redna obiskovalka jezera. Poleti prihajajo na kopanje, pozimi okoli njega tečejo na smučeh.



Če boste na Zablaškem jezeru za celodnevno kopalno vstopnico za odrasle odšteli štiri evre, je tu cenejša, 3,20 evra, vstopnina za otroke pa je dva evra. Plaža je travnata, tako kot na večini avstrijskih kopalnih jezer, na njej pa klopi in otroška igrala. »Prihajamo zaradi bližine,« povedo naši sogovorniki z Raven.
 

V Radljah po vzoru sosedov

Odnos do sosedov Avstrijcev se zadnja leta spreminja s svetlobno hitrostjo. Še ni dolgo tega, kar smo k njim hodili le zaradi nakupov, po gospodarski krizi v Sloveniji pa je v Avstriji vse več Slovencev našlo službo, nekateri so si tam zgradili celo hiše, najeli stanovanja, pri njih šolajo ne le srednješolce, ampak tudi že osnovnošolce. Vse pogosteje in ob vsaki priložnosti si Avstrijce postavljamo za zgled. Tudi na slovenskem delu mednarodne Dravske kolesarske poti. Peter Paco Wrolich, vodja Dravske kolesarske poti v Avstriji, pove, da na njej v sezoni naštejejo tudi do 170 tisoč kolesarjev. »Pri nas kolesari 45 odstotkov stacionarnih gostov,« pove Wrolich.



Južna avstrijska Koroška, ki ima speljane kolesarske poti do vseh jezer, kolesarsko mrežo, primerno za amaterje in profesionalce, cestne in gorske kolesarje, je pravi raj za kolesarjenje med dopustom ob jezerih. In ker turizem na pozna meja, se občine na slovenskem delu Dravske kolesarske poti trudijo z gradnjo manjkajoče kolesarske infrastrukture, ki bi kolesarje z avstrijskih kolesarskih poti pritegnila tudi v Slovenijo. In zgodba naj bi se obrnila, čeprav imamo pri nas malo jezer. A eno je zelo posebno, tik ob Dravski kolesarski poti in ga Avstrijci že poznajo: biološko plavalno jezero v Radljah. Ko so ga načrtovali, so se v Radljah zgledovali po kom drugem kot po Avstrijcih.