Vili Resnik: Fetiš so tehnikalije

Eden največjih slovenskih zvezdnikov pop glasbe iz 80. in 90. let Vili Resnik je še danes edinstven, igriv in šaljiv. Preseneti že v prvih sekundah telefonskega pogovora o njegovem delovnem kotičku, ki ga ima v svoji družinski hiši.

Namesto njega se nam­reč oglasi ženska, ki z malce čudnim, a prijaznim glasom in vpraša, ali se je spomnim iz Spara, in doda, da bi rada vedela, ali naročilo za rože še velja. V glavi se mi podi na stotine misli, od tega, da je to vendarle Vili in se mu je malce zmešalo, pa do tega, da ga je mogoče ugrabila kakšna oboževalka, ki prav tako ni najbolj pri sebi. Nato se vendarle oglasi on in kamen se mi odvali od srca.
 

Ni edini, je pa kralj

Kar zadeva domačo pisarno oziroma računalniški kotiček v kotu dnevne sobe njihove družinske hiše, ni edini uporabnik, je pa kralj. Kadar ne zaseda svojega prestola za delo in prosti čas, se pred zaslonom hitro znajdeta otroka – sedemletni Matias in trinajstletna Manja. Koliko pride na svoj račun tudi njuna mama in glasbenikova partnerica Tamara, če sploh, ne pove.



Prej kot na ustvarjalni nered stavi na skoraj laboratorijski red, čeprav mu ga ne uspe vedno vzdrževati, a se trudi: »Kadar opazim, da sta mi otroka posvinjala tipkovnico, jo najprej fino očistim z vlažno krpo, nato uporabim še alkohol, ampak to še vedno ne pomeni, da je popolnoma čisto. Rad imam red – da vem, kaj moram narediti,« pripoveduje Vili.

»Že pred leti smo kupili to pohištvo za naš zelo praktični računalniški kotiček. V njem lahko na enem mestu spravimo, najdemo in naredimo vse mogoče. Bolj ali manj enak je že kakšnih osem let, zamenjali smo le tiskalnik, saj ga otroka veliko uporabljata za šolo in se je obrabil,« razloži, se zavrti na pisarniškem stolu in z nami deli, kakšne spremembe še načrtujejo:

»V bližnji prihod­nosti bomo opremo zamenjali oziroma kotiček uredili bolj minimalistično. Tukaj bo potem jedilnica v okviru dnevne sobe, računalniški kotiček bo drugje.«



 

Sam naredi, kar je včasih le gledal

Že na prvi pogled se vidi, da gre predvsem za Vilijev delovni kotiček, ker je na policah in v predalih veliko fotoaparatov in kamer, dron in drugi tehnični pripomočki, ki jih potrebuje pri delu in ustvarjanju. »Nor sem na sodobne tehnikalije, te so celo moj fetiš,« nam zaupa in doda:

»Natančno vem, kateri so najbolj aktualni fotoaparati, kakšnega bi potreboval tudi sam, a trenutna situacija je takšna, da si ga ne morem privoščiti. Poz­neje, ko se bomo, upam, vrnili v približno normalno življenje, si bom spet kupil kaj novega. Zares uživam v sprem­ljanju tega, kako tehnologija in njena kakovost napredujeta in lahko sam narediš stvari, ki si jih včasih lahko gledal le v kinu, v Hollywoodu.«



Po drugi strani mu je žal, da je silno zanimanje za tehnologijo prenesel tudi na svoje otroke. »So pravi odvisniki od elektronskih naprav in tega si ne štejem v čast,« iskreno razkrije, da tudi on ni popoln. Kako bi lahko bilo drugače, saj tudi sam preživi preveč časa pred računalnikom, opaža:

»Včasih se mi zdi, da če vsakih nekaj minut ne pogledam na računalnik, zamujam kakšno pomembno informacijo; spremljam novosti v video- in avdioprodukciji, preverjam družbena omrežja oziroma sporočila, ker so vmes tudi podatki, ki zadevajo moj posel, dogovore za nastope. Prav tako si rad ogledujem svoje fotografije – imam jih več kot milijon – in videoposnetke za štirinajst let nazaj. Kako se nasmejim, ko gledam, kako je bilo včasih!«

Moja generacija za skregane Slovence

Službenim obveznostim se najraje posveča, ko je sam, pravi, tudi ko denimo snema napovednike za radijske postaje ali trenira petje in se posname: »Neprijetno mi je, če me takrat kdo posluša.« Njegova najljubša glasbena podlaga med delom je smooth jazz, saj ga ne obremen­juje, a se vseeno nekaj dogaja, pojasni: »Poslušam lepe linije in to je to. Nikakor pa ne uspešnic, ker potem nisem zbran.«



Viliju bi težko očitali, da je zaspal na lovorikah slave, saj je zadnja leta spet precej dejaven. Nedolgo tega je skupaj s štajersko skupino Erosi izdal skladbo Moja generacija, ki ima tudi svoj video­spot.

»Med poslušalci je izjemno lepo sprejeta, kar je zame največje priznanje. Avtor besedila in glasbe je Rok Lunaček, producent pa Krešimir Tomec. To je ekipa, ki ve, kaj je treba narediti za zmago. Fantom sem napisal, da jih prosim, če lahko prenehamo sodelovati, saj to ni pošteno do drugih glasbenikov (smeh). Pripravljeno imamo še eno novo potencialno uspešnico, a naj podrobnosti še ostanejo skrite. Spet pa bo stari dobri Vili Resnik!

Pesem Moja generacija je za Slovence vseh generacij, ki smo zelo skregani med seboj, ne privoščimo drug drugemu uspeha – da s prepevanjem in poslušanjem tega napeva in besedila to spremenimo. Posvečena je tudi vsem tistim, ki vsak dan vidijo sonce, tudi če ne sije, in imajo radi, ljubijo življenje, znajo gledati na svet s pozitivne plati, ne glede na vse,« vzneseno pove, se zahvali za pogovor in nam prvi letos zaželi srečno novo leto 2021.