Vikend 
za pravljice … 
in gozd

Sedem je pravljično število. In že sedmič bodo prihodnji teden na Motniku zaživele pravljice iz malhe domačina Gašperja Križnika, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja vestno zapisoval po okoliških krajih. Ob kot vedno pestrem dvodnevnem programu pa bodo pripovedovalci tokrat, na pobudo Gozdarskega inštituta Slovenije, žgečkali domišljijo tudi z gozdnimi in pravljicami o živalih. Ker je gozd dragocen in je prav, da se širi zavest o tem in se pazi nanj.

Torej, še malo, pa bo tu! Sedmi Križnikov pravljični festival, ki letos nosi novo oz. še dodatno ime: Križnikov pravljični festival in festival gozdnih pravljic, saj so se organizatorji, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, Kulturno društvo Motnik in Turistično društvo Motnik, letos povezali z Gozdarskim inštitutom Slovenije (GIS), ki prek projekta LIFEGENMON opozarja na pomen ohranjanja biotske pestrosti v naših gozdovih in na podnebne spremembe, ki ogrožajo njihovo stabilnost.

A na Motniku, kjer je domišljija doma, vsako leto pa jo poganjajo uveljavljeni slovenski pripovedovalci, glasbeniki, pa tudi lokalni pripovedovalci in varuhi dobrih zgodb, znajo še nevesela dejstva odeti v pravljični plašč, s čimer se sporočila lažje in bolj učinkovito prenašajo otrokom, pa tudi odraslim, ki jim pozornost namenijo predvsem z večernim programom: v petek, 8. junija, s pripovedovalskim večerom, kjer bodo pripovedovali Vroča župa, Anja Štefan, Katja Preša, Katarina Nahtigal in častni pokrovitelj festivala Boštjan Gorenc - Pižama, nato bo sledil koncert Brencl bande, medtem ko bo sobotni večer (9. junij) minil v znamenju lovskih zgodb in se nato, že tradicionalno, sklenil z žonglersko in ognjeno predstavo Čupakabra.



Na obisk k vilam

Toda pojdimo lepo po vrsti. Uvertura v glavno dvodnevno dogajanje bo že danes, ko bo Irena Cerar družine po pravljični poti popeljala na Menino planino in v skrivnostne meninske gozdove, kjer so včasih živele vile. Pridružila sem jim bo tudi dr. Urša Vilhar in jih seznanila z razveseljujočimi dejstvi, da so slovenski gozdovi med najbolj naravno ohranjenimi in pestrimi v Evropi. »Kljub temu pa so dandanes izpostavljeni številnim okoljskim spremembam, kot so vetrolomi, žled, gradacije podlubnikov … Projekt LIFEGENMON pa je usmerjen prav v podporo dolgoročnega ohranjanja prilagodljivosti dreves na spremembe v okolju z razvojem sistema za gozdni genetski monitoring, ki ga vodi Gozdarski inštitut Slovenije,« je povedala Vilharjeva, ki bo na Motniku tudi prihodnji teden.

»Festivalu, katerega namen je ohranjati nesnovno kulturno dediščino, letos torej dodajamo še en vidik, to je varovanje gozdov,« je povedala Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik. »Naslednjo soboto nam bodo tako domačinke, ki slišijo na ime Me4, pripravile pester program z igrami in krožno gozdno pravljično pot, na kateri bomo spoznavali drevesa, biotsko raznovrstnost, rastline in živali … in to s pomočjo gozdarja, ki ga bomo srečali med pohajkovanjem, z zeliščarico, ki nam bo postregla s čajem in predstavila zelišča, ki rastejo tam okoli, slišali bomo oglašanje živali ... Vsake toliko bomo naleteli tudi na kakšnega pripovedovalca zgodb – tokrat torej na temo dreves in gozdnih živali.«


Gozd – vir življenja in (pravljičnega) navdiha

In ne, Križnikov vir zgodb z več kot 200 zapisi še ni izčrpan; čeprav že sedmo leto, bo še slišati kako novo zgodbo, pravi Podbrežnik Vukmirjeva, »sicer pa nima prav nihče nič proti, če se kdaj kakšna zgodba ponovi. Katere bi radi slišali, sicer ponavadi izberejo pripovedovalci sami, letos so sami prispevali tudi nekaj gozdnih pravljic, sicer pa smo za njimi brskali mi, v kamniški knjižnici.« Saj vemo, kako gre to: pogosto se pravljični junaki odpravijo v svet s posebno nalogo prav skozi gozd. Ta je poln temnih kotičkov, kjer bivajo čarovniki, vile, škrati …, je pa tudi skrivališče za preganjane junake. Včasih je bil to prostor posvetitvenih obredov ali čaščenja prednikov. Tudi drevesa imajo simbolne pomene in pomembno vlogo v pravljicah. Zato si je težko zamisliti tradicionalno ljudsko pravljico brez gozda in na festivalu ga bodo predstavili tudi kot zdravo in učno okolje, med drugim s petkovo razstavo ilustracij Sama Jenčiča, ki jih je prispeval za krasno uporabni Priročnik za učenje in igro v gozdu – založnik je seveda GIS (na voljo je v spletni različici, tako da si ga brez težav pretočite na domači računalnik).


(Ne)znani in domači

V petek Jenčičeve ilustracije, v soboto pa po pravljicah iz sosednje doline z Vročo župo, še likovna razstava letošnjega predfestivalskega natečaja na temo gozda, seveda –, podelitev nagrad in šegave gozdne pravljice s Cirilom Horjakom, Katjo Puntar, Ljubo Lajmiš in Katarino Juvančič. Slednja bo oba dneva vodila tudi delavnico petja in raziskovanja glasu v uspavankah Zapoj si uspavanko. »Seveda smo zelo veseli, da z nami vsa ta leta ostajajo tudi bolj znani pripovedovalci,« je povedala direktorica kamniške knjižnice. »S tem dajejo našemu festivalu priznanje, vrednost v očeh javnosti, za kar smo jim zelo hvaležni. Sicer pa nekateri pravijo, da zelo radi pridejo, ker je pri nas tako prijetno in domače vzdušje, v vaškem okolju, kjer je delal in živel tudi Gašper Križnik, iz čigar zapisov črpajo svoj material za pripovedovanje. Poskušamo pa pritegniti tudi mlade in pripovedovalce iz lokalne skupnosti. V festival seveda vsako leto tako ali drugače vključimo tudi domačine, na pragu katerih se vse skupaj dogaja. Motniška društva bodo tokrat prikazovala nekdanja lesna opravila, v parku Pod lipami se bo kuhal pravi lovski golaž. Lansko odkritje je bil domačin Jože Keršič, ki je povedal še nikdar slišano zgodbo s tega konca. To so res jagode na vrhu festivalske torte!«


»Lovska« o polžu

Keršič bo ob Boštjanu Napotniku Napu, še enem vsakoletnem pripovedovalcu na Motniku, sodeloval tudi letos, in sicer na večeru lovskih, gozdnih in živalskih pravljic, ko se bodo obiskovalci tudi ob pripovedih lovcev iz LD Motnik lahko prepričali, ali ni morebiti kakšna od njih vseeno malo lovska … Kot se zdi tista o velikanskem motniškem polžu – zaradi njega Motničanom še danes pravijo Polžarji –, ki je bil s težko verigo privezan na sramotilni steber, a je bil radoveden, kaj se dogaja po svetu, in je ušel. Pa ni bil le velikanski, ampak tudi hiter, tako hiter, da je menda na ovinku na Vranskem strgal verigo in jo pustil v spomin domačinom, nato pa skozi Savinjsko dolino tako dirjal, da se je kar veter delal po njej. V Žalcu se je zakadil med hiše in jih razrinil narazen. Pri Celju so ga ujeli in ga nekako pripeljali nazaj v Motnik. Lovska gor ali dol, dokazi so vidni še danes; če namreč dobro pogledate, so hiše v Žalcu še vedno postavljene daleč od ceste, na Vranskem je še danes veriga privezana k cerkvi, zvonik ločiške cerkve pa je obarvan rdeče; menda od polževe krvi, ki je bruhnila iz njegovega goltanca, ko so ga vaščani zabodli …


Oživljenje dediščine

Ta zgodba se prenaša iz roda v rod, pozna jo tudi najmlajši motniški podmladek, zakaj je vredno ohranjati to kulturno dediščino, pa morebiti še najbolje pojasni častni pokrovitelj festivala, Boštjan Gorenc - Pižama: »Britanski satirik Terry Pratchett je nekoč zapisal, da ljudje zmotno menimo, da oblikujemo zgodbe. Velja namreč prav nasprotno. Zgodbe oblikujejo nas. Obstajajo neodvisno od ljudi in se razvijajo skozi čas. Šibke odmrejo, najmočnejše pa preživijo in rastejo vsakič, ko jih pripovedujemo. A da si jih lahko pripovedujemo, jih moramo beležiti. In eden takšnih herojev je bil tudi motniški Gašper, ki je pred pozabo rešil marsikatero pripoved. Prav iz njegovega dela lahko spoznavamo brezčasnost motivov, ki nas navdihujejo, usmerjajo, spodbujajo in kdaj pa kdaj tudi oštevajo in plašijo. Ljudske pripovedi, ki jih je Križnik zapisoval, se niso izlegle samo na zamejenem katastru motniške fare, marveč gre za splošno razširjene povedke, vendar vseeno prinašajo ravno dovolj prepoznavnega krajevnega kolorita, ki jim ga je med evolucijo vdahnil motniški živelj. Tako univerzalno postaja lokalno, in če želimo Križnikovo izročilo ohranjati, zgodb ne smemo piedestalno zapirati v neprodušen tabernakelj, marveč jim moramo z vsako ponovitvijo vdahniti kakšno svežo kapljo življenjske krvi, da jih naredimo malce bolj svoje, malce bolj sedanje in predvsem še malce bolj oživljene.«


To jim gre na Motniku dobro od ust in rok že zadnjih šest let, in če se o tem še niste prepričali na lastne oči in ušesa, imate zdaj lepo priložnost. »Festival bomo sklenili z ognjeno predstavo skupine Čupakabra, ki pravi, da se vse stvari začnejo z drobno iskrico! Tudi ideja o festivalu je bila dobra iskrica. Zdaj pa se je razrasla v veliko dogajanje, ki samo še pridobiva – ne le pri obisku, pač pa tudi v vsebini. Letos je to gozd in upamo, da bomo s pestrim dogajanjem na Motniku tudi mi prispevali k temu, da se bomo večkrat ozrli naokoli in ga cenili,« je sklenila Breda Podbrežnik Vukmir.