Viagra v testu in pogovor s kavomatom

Humor ne bo rešil sveta, nam ga pa pomaga prenašati. Še preden je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) 11. marca razglasila pandemijo, je po spletu krožila nepregledna množica šal o novem virusu. Sprva so bile usmerjene proti Kitajski in drugim novonastajajočim žariščem, z globalizacijo virusa pa se je globaliziral tudi humor o njem in na trenutke se zdi, da so te šale edina stvar, ki se dandanes širi hitreje od virusa samega.

»Prišla si iz Milana, zvečer vsa nažgana, direkt v mojo posteljo. Zjutraj, ko si vstala, si vame zakašljala in takrat sem fasal jo – koronico,« poje Klemen Slakonja v satirični oddaji Kaj dogaja? na TV Slovenija. Parodija na pesem Ubila si del mene skupine Game over, ki jo je posnel skupaj s Tilnom Artačem in avtorjem besedila Igorjem Bračičem, je v dobrem mesecu dni na youtubu zbrala več kot šeststo tisoč ogledov. Medtem ko so moralisti spregledali edukativno noto satire in se zgražali, češ da so imitatorji z norčevanjem iz nesreče drugih ljudi šli korak predaleč, je večji del spletne javnosti njihovo delo pospremil z navdušenjem. »To je to, kar človek potrebuje,« se glasi največkrat všečkani komentar pod videoposnetkom.

Zdravilni črni predznak

Da je humor to, kar človek potrebuje v apokaliptično-koronskih časih, so kmalu spoznali tudi v Slovenskem etnografskem muzeju. Ljudi so povabili k zbiranju vicev ali »koronskega humorja« z obrazložitvijo, da je za »duševno zdravje humor več kot dobrodošel, tisti s črnim predznakom pa je lahko še toliko bolj zdravilen«. Odtlej vsak delavnik objavijo izbor petih ali desetih vicev, po koncu krize pa bodo vse zbrali skupaj in jih objavili v posebnem dokumentu, ki bo postal del zbirke kustodiata za duhovno kulturo.



Njihovo potezo je pohvalila psihologinja, psihoterapevtka in ustanoviteljica podjetja Brst, psihologija Branka Strniša, ki je za Nedelo spregovorila o tem, kako nam humor pomaga prebroditi težave, s katerimi se soočamo zaradi življenja v samoizolaciji, denimo občutka utesnjenosti in osamljenosti. »Humor nam pomaga preusmeriti pozornost in mišljenje iz stresnega razmišljanja ter lajša stisko v različnih težkih situacijah. V trenutnih razmerah to pomeni, da se ne osredotočamo le na težke misli o izolaciji ali pandemiji, ampak nam da moč, da se usmerimo na druge vsebine. Z njegovo pomočjo se dvignemo nad občutke prestrašenosti, tesnobe, obupa in nemoči. Ljudje, ki so se zmožni nasmehniti ali smejati lastni situaciji, se počutijo opogumljene in energetsko dvignjene,« je dejala sogovornica in opozorila, da ni vsak humor zdrav ali zdravilen, zato ima kar nekaj pasti, ki kličejo k previdnosti. »Ima veliko moč in nas lahko poveže, a na drugi strani lahko deluje uničujoče. Slab humor je tisti, s katerim želimo druge diskreditirati ter s katerim jih obsojamo in hkrati sebe poveličujemo.«

Sobno kolo za pot v službo

»Ali mi kdo posodi ali poceni proda sobno kolo, da se bom zjutraj lahko peljal v službo?« Po sogovorničinem mnenju tovrstni vici prinesejo razbremenitev zaradi napetosti ob delu od doma in nam pomagajo narediti miselni preskok od domačnih opravil do službe. Kljub temu se je treba zavedati, da humor ni sredstvo za odpravljanje težav. »Stvari ne spremeni za vedno, nam pa pomaga pri soočanju se z njimi. Ponudi nam različne perspektive, da ustvarimo distanco do problema in tako lažje vidimo širšo sliko.«



Strniševa v zadnjem obdobju opaža večjo zaskrbljenost ljudi nad prihodnostjo. Negotovost narašča: bomo zmogli znova zaživeti kot skupnost in kot družba, bomo zmogli vzpostaviti ustrezno poslovno okolje in poskrbeti za finančne obveznosti? Nas bo država pri tem podpirala ali omejevala?

Poleg tega se pojavljajo različne psihične stiske in težave: strah za svoje zdravje ali strah, da ne bi okužili bližnjih, in stiska, kako delovati doma in usklajevati vse obveznosti na nov, drugačen način. Še zlasti je lahko zahtevno življenje v majhnem prostoru ob intenzivnem druženju z družinskim člani, če tega prej niso bili navajeni. »Osamljenost in občutek utesnjenosti še nista tako izrazita, se pa bosta pojavila, če bodo ukrepi trajali dalj časa,« pravi sogovornica. Po njenem mnenju je treba v psihoterapevtskem procesu humor uporabljati previdno ter prilagajati glede na situacijo in posameznika. »Vsakemu posamezniku ustreza drugačen slog humorja: kar je nekomu zabavno, ni nujno zabavno drugemu. Revija Psychology Today je že leta 1978 izvedla raziskavo med 14.500 bralci, ki so ocenjevali trideset šal. Rezultati so pokazali, da je bila posamezna šala nekaterim zelo smešna, drugim pa sploh ne.«

Na življenje vedno glej s svetle plati

»Ena najbolj sočutnih stvari, ki jih lahko naredimo zase, je, da nepopolnosti ne jemljemo preveč resno. Stvari so lahko slabe, vendar niso nujno nevzdržne,« piše na spletni strani njenega podjetja. »Tak način razmišljanja lahko usvojimo s tem, da na situacijo pogledamo s humorne plati. Ko razmejimo svoje občutke, vidimo, da gre zelo redko za nevzdržne, katastrofične situacije in da vsaka težka stvar še zdaleč ni dokončna,« pojasnjuje in kot primer navaja psihologa Samuela Janusa ter znanstvenika Seymourja in Rhodo Fisher, ki so proučevali številne komedijante. Ugotovili so, da so ti humor najprej uporabili kot orožje proti lastni bolečini – ki jo povzročajo občutki izolacije, travmatični dogodki, izgube in boleče življenjske okoliščine –, nato pa v zabavnih scenah. »Zanimiv je primer Charlieja Chaplina: odraščal je v enem najrevnejših predelov Londona, pri petih letih je izgubil očeta zaradi alkohola, njegova mati pa je potem izgubila razum. Mnogo teh izkušenj in spominov je pretvoril v zabavne scene v svojih filmih.«

Bi lahko potemtakem sklenili, da so ljudje s smislom za humor trenutno v evolucijski prednosti – ker znajo na nastalo situacijo pogledati z bolj sproščenega in svetlejšega vidika? »Lahko bi tudi tako rekli,« pritrdi sogovornica. »Kadar v situacijah vidimo tudi humorno noto, se napetost zmanjša, naš um je bolj odprt, lažje razmišljamo ustvarjalno, iščemo nove načine prilagajanja in reševanja problemov, telesno, mentalno in čustveno pa se bolje počutimo.«

V nasprotnem primeru je po njenih besedah zgodba obrnjena na glavo. »Če smo pretirano zaskrbljeni ali prestrašeni, se miselno zapiramo in osredotočamo na črne, katastrofične situacije. Težje vidimo načine izhoda in težje se prilagajamo novim situacijam. Verjetno pa samo smisel za humor in njegova uporaba nista edino, kar v dani situaciji pomeni evolucijsko prednost, čeprav sta ena pomembnih komponent. Druge so, denimo, zaupanje vase in v svoje sposobnosti, volja in motivacija za reševanje problemov ter ustvarjanje novih možnosti …«

Smrtnost je nizka, ampak …

Včasih je resničnost bolj kruta od tragedije, bolj neverjetna od znanstvene fantastike in bolj smešna od komedije. Na trenutke se zdi, da v takšnih časih živimo zdaj – sploh če pogledamo nekatere nastope politikov, začenši s predsednikom ZDA Donaldom Trumpom. Viralni so postali posnetki njegovih tiskovnih konferenc, na katerih poudarja, da ni zdravnik, in se muči z izgovarjavo zdravila remdesivir – kot nekakšen déjà vu na Gorana Hrvaćanina iz parodično-izobraževalnega videoposnetka
Car oživlja, v katerem se lik Carja muči z izgovarjavo besede defibrilator.





Ko je ameriški predsednik pred tedni omahoval z ustavitvijo gospodarstva in dejal, da zdravilo za covid-19 ne bi smelo biti slabše kot virus, so njegove besede navdihnile beloruskega samodržca Aleksandra Lukašenka. Medtem ko je bila skoraj vsa Evropa v »lockdownu«, je beloruski predsednik sodržavljane pozival, naj vseeno odidejo na polja, saj se približuje čas setve in drugih pomladanskih opravil. Fizična aktivnost je dobra za imunski sistem, temu ne gre oporekati, česar pa ne moremo trditi za nadaljnje Lukašenkove nasvete – da je za boj proti koronavirusu treba spiti med štirideset in petdeset mililitrov vodke na dan ter dvakrat ali trikrat na teden obiskati savno.



Toda nesporni zmagovalci koronahumorja so Srbi. Najprej je s svojimi izjavami zaslovel pulmolog Branimir Nestorović. »Ne morem verjeti, da se narod, ki je preživel sankcije, Natovo bombardiranje in maltretiranje vseh vrst, boji najbolj smešnega virusa v zgodovini človeštva, ki obstaja na facebooku,« je konec februarja miril srbski narod in ženske, ki jih pred okužbo po njegovih trditvah ščiti estrogen, pozival, naj gredo nakupovat v Italijo, saj »sliši, da bodo veliki popusti, glede na to, da nihče noče tja«.

Ko so čez čas v Beogradu spoznali, da je vrag vzel šalo in da je koronavirus na facebooku morda res smešen, v resničnosti pa niti malo, so sklicali novo konferenco. Na njej so napovedali zaostrovanje ukrepov, odločitev vlade pa je strokovno podprl infektolog Mijomir Pelemiš. »Smrtnost je nizka, a za tistega, ki umre, je smrtnost stoodstotna.«

Kako je že rekel Jezus (ki ima, kakor krožijo šale po spletu, srečo, da ga niso križali v času koronavirusa, saj bi moral na vstajenje od mrtvih čakati precej več kot tri dni)? Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.