Veselje ob kratkih oddihih v dvoje

Na pobudo Petre Greiner, fizioterapevtke in direktorice Zavoda 13, bo prihodnjo soboto potekal že 5. pohod z rdečimi baloni, ki spodbuja ljudi, naj se brez strahu pobliže spoznajo in vsaj en dan družijo s posebnimi otroki. Letos dogodek prvič sega prek meja, saj ga bodo pripravili tudi v Zagrebu in Beogradu. »Rdeč balon, ki simbolizira upanje in ljubezen ter označuje naše posebne otroke v družbi, bo tako povezal tri različne države, 16 različnih mest in več kot 1500 ljudi in če bo že en sam človek naše otroke videl v luči, kot jih vidimo starši, potem smo namen gotovo dosegli,« pravi Greinerjeva.

Greinerjeva, ki je pred osmimi leti rodila hčerko Sofio s prirojeno genetsko napako, trisomijo 13, zelo hudo in redko boleznijo, je velika borka, skozi težke preizkušnje pa se je naučila tudi vzeti si čas zase in si takrat napolniti baterije, da lahko nato spet »grize« in se bori za boljši jutri tudi drugih posebnih otrok in njihovih staršev. Slogan letoš­njega pohoda, ki se mu bo v Mariboru pridružil tudi predsednik Borut Pahor in bo potekal pod njegovim pokroviteljstvom, se glasi: »Vsak potrebuje nekoga«, pri čemer bo največ pozornosti veljalo avtistom, ki so izgubili spremljevalca. »A tega potrebujejo že danes, ne šele jutri, in to ne začasnega, ampak stalnega, da ga otrok pozna in mu zaupa,« opozarja Greinerjeva. In prizna, da je narava njenega dela taka, da (občasno) dela tudi čez vikend, a si ga znajo z družino kljub temu narediti lepega. Še lepše pa je, če si ga z možem Sašom privoščita samo v dvoje.

S kom najraje preživljate konec tedna, kaj vas najbolj sprošča?

Zadostuje mi mirno preživljanje časa doma s svojo družino. Niti do trgovine ne maram stopiti, imam pa srečo, da mož ne obišče le tržnice, temveč pripravi tudi kosilo, jaz pa poskrbim za otroke.

Kam se odpravite, kadar potrebujete čas zase, zakaj ravno tja?

Midva sva po vseh letih našla veselje ob kratkih oddihih le v dvoje, v hotelih daleč proč od domačega mesta, večerjah nedaleč proč ali v kapljici rujnega v sosednji ulici. Ko mi prijatelji razlagajo, kako si zaradi otrok ne morejo privoščiti takih oddihov, se držim za glavo. Mi imamo utečen sistem, ki Sofio le čez noč prestavi v varno zavetje babičinih rok, druga dva otroka pa veselo rajata ob varuški kar doma ali se podata s culico k drugi babi, kjer jima prav tako nič ne manjka.

Ali konce tedna vnaprej načrtujete ali ste bolj nagnjeni k trenutnemu navdihu?

Bolj k trenutnemu navdihu. Iščem kraje, kjer smo lahko bolj ali manj sami. Skočimo, recimo, na kakšno ekološko kmetijo v bližini ali k prijateljem vinogradnikom, kjer se v naravi zabavajo tudi otroci.

Kadar pa se vendarle ponudi prilož­nost, da se odpravite na potovanje ali izlet, se prepustite toku ali raje vse vnaprej načrtujete?

Rada načrtujem ozrioma vnaprej sprašujem: »Ali recimo velja, da se ustavimo tam? Ne bi bilo bolje, da bi prostor rezervirali?« Sem pravi »control freak«, čeprav verjamem, da ne dajem takega vtisa. Sicer pa ob naši posebni Sofii izleti v neznano ali potovanja ad hoc niso mogoči.

Vas slabo vreme kdaj odvrne od načrtov? Če da, kaj počnete doma?

Slabo vreme me pomirja, ker me ne sili na plano. Doma se imamo res fino. Čeprav je mož glavni kuhar, mu vsi skupaj pomagamo. Jaz kot pomočnica, otroka kot pekova asistenta. Nihče nas ne preganja in na mizi je odlično naravno vino, ki ga v naši kleti ni malo.

Nekaj Petrinih namigovFilm: zadnji, ki sem ga videla, Zelena knjiga
Dokumentarec: Gospodarica orlov (»Kar naježim se, ko pomislim na deklico ...«)
TV-serija: Zamrznjeni (francoska produkcija)
Knjiga: Varuh rži

Se vam uspe takrat res umakniti od delovnih obveznosti?

Žal zaradi narave dela prevečkrat kaj postorim na računalniku, kar se možu ne zgodi nikoli. Sicer pa so zame delovne obveznosti doma negovalnega značaja – leta in leta previjanja, hranjenja, nošenj otroka ... – in sem srečna, ko kakšen večer odvržem »uniformo« domače negovalke, se prelevim v damsko spremljevalko lastnega moža in skupaj odideva v gledališče ali na koncert klasične glasbe.

Kaj bi bil za vas sanjski konec tedna?

Najboljši približki bodo takrat, ko si bomo kupili hišico na samem, nedaleč proč od stanovanja, in se bomo tja odpeljali takoj v petek popoldne, preživeli ure na prostem, tekali sem in tja, skočili morda celo v bazen in si na žaru pred hišo pripravili slastne pojedine.