Večerja v družbi afriških slonov

Dolgo potovanje jemlje svoj davek in utrujenost počasi načenja vidno polje, ko voznik nenadoma pritisne na zavoro. Izza grmovja ob robu ceste prihlača štirinožni velikan z velikimi uhlji.

Dokaj običajen dogodek pri prečenju Kalaharija v Bocvani, za domačine seveda. A utrujenost kmalu znova odvrne pogled od spreminjajočega se okolja, ki je enkrat polno grmičevja, malo zatem pa se odpre velika ravna površina nekdanjega jezera. Z mislimi sem že v zadnjih dnevih popotovanja, današnji naj bi bil eden tistih vmesnih, ki so del vsake dolge poti.
Po dnevih bivanja v divjini in pet­urni vožnji z redkimi postanki je v glavi le še misel na prvo prho po več dnevih in toplo večerjo na odprti terasi.

Pozno popoldne voznik nenadoma skrene z glavne poti. »Pa ne še ena noč kampiranja,« si mislim. A vodja odprave je tokrat prikril vrhunec dneva, ko prispemo do prenočišča Elephand sands. Na privzdignjenih ploščadih v polkrogu postavljeni bungalovi, usmerjeni v blatno kotanjo z nekaj vode, na drugi strani kotanje pa recepcija z odprto teraso restavracije. Ob restavraciji je tudi bazen, a vse to, tudi želja po hladni prhi, je popolnoma nezanimivo ob po­gledu na družino afriških slonov, ki uživa v mlakuži.

Stroga hierarhija

Pred večerjo, prijetno osvežen, sedem na znižani del terase, nekakšen avditorij z enim samim namenom – opazovanje afriških velikanov, ki se le nekaj metrov stran krepčajo in prhajo. Oča z velikimi okli ima prednost pred vsemi in kar otožno je gledati cepetavega mladička, ki ob boku mamice nestrpno čaka, da pride na vrsto. Z večerjo se, ne meni in tudi nikomur v skupini, naenkrat nikamor ne mudi.

Oča se končno napije in prepusti prostor slonicam. Ponosno se razgleda po okolici, opazi našo druščino. Počasi se približa čisto do ograje in z rilcem premeri razdaljo. Čisto do mojih nog lahko seže. Nato pa gosposko odhlača nazaj v divjino, ravno ko z druge strani pridrvi žejna slonica. Med bungalovi se ustavi in pozorno premeri, kdo je kdo ob vodi. Nato korak za korakom najde svoj položaj.

Tudi med večerjo sem le z enim očesom ob mizi, vsi se neprestano oziramo k procesiji nekaj metrov stran, ko nove in nove skupine velikanov prihajajo na osvežitev. Utrujenost je na lepem izginila. Po dobrem obedu še pozno v noč sedim na verandi pred bungalovom in opazujem dogajanje ob vodi. Tako niti ne opazim, da sem dobil družbo. Ne vem, ali se je ustrašila kakšnega mojega giba ali se je ustavila, da preveri razmere ob vodi. Le kakšen meter in krhka lesena ograja je med mano in velikim očesom slonice. Lahko bi se je dotaknil, pa si še dihati ne upam.