Van Gogh in Kofetarica z Vrha nad Laškim

Osnovna šola v Laškem se diči z imenom Primoža Trubarja. Ker da je reformator tam nekaj časa deloval, kar (nas) nekatere slaviste celo malo začudi. Matica ima štiri podružnične hčere, drugo najmanjšo na Vrhu nad Laškim. »Bila je tik pred zaprtjem, ker smo imeli le devet otrok.« Pa so stavbo pred štirimi leti sanirali, »pred dvema smo zaživeli v prenovljeni in dobili tudi vrtec«.

Šola je obstala. To izvem od 32-letne izrazito dobrovoljne učiteljice razrednega pouka Klaudije Košenina. Zdaj pravi, imajo kar lepo število otrok, štiriindvajset v petih razredih. Prvi in drugi razred uči ena učiteljica, ki tudi vodi šolo, to je Marija Kotar, »jaz imam tretji, četrti in peti razred«. To pomeni, da vse tri razrede uči hkrati, tretji razred matematiko, števila do sto, četrtega pisno množenje, peti razred družbo.



Načeloma, tako učiteljica, otroci s tem niso prikrajšani, veliko je ponavljanja, glede učiteljev pa, »če si perfekcio­nist, kot sem jaz, je kar problematično ...«. Seštevek, na Vrhu sta dve stalni učiteljici, anglistka prihaja gor, četrta skrbi za podaljšano bivanje. »In tudi malo pomaga pri poučevanju.«

Uresničenje

Košeninova ne živi v vasi, je pa tukaj osnovno šolo obiskoval njen oče. Sama je v laški matici v petem razredu v spisu napisala, da bi rada postala učiteljica, »in točno sem vedela, kje«. Uresničilo se ji je. Živi v Celju, iz Laškega je do vasice natanko 8,6 kilometra vzpona.



»Pozimi je kar izziv, smo šli del poti že tudi peš.« Ampak bistvena je navezanost na kraj, na kraj očetovega guljenja klopi, »sama sem šla le velikokrat mimo, tu je pokopališče z mojimi sorodniki. Čeprav je bila šola zelo zelo stara, omet je odpadal, je bila zame izredno lepa.« Zdaj ima novo fasado, streho, kot nova je.

Zakaj je prijetneje poučevati 24 učencev kot 240, 2400? »Ne bi se branila niti večjega števila, ampak zdaj jim lahko ponudim še več pozornosti, kot bi jim je v večjem razredu.« Zelo dobro jih pozna, z njimi je od prvega razreda, spremlja jih tudi, če jih ne uči. »Več časa imamo za klepet, druženje.« Tudi z njihovimi družinami so v tesnem stiku.



Za prvo triado so Trubarjevo podruž­nico odprli s 1. februarjem, tu je preračunavanje, koliko jih je v živo, koliko na daljavo, zapleteno. In ne odločilno.

Klaudija Košenina je imela ves čas rada likovno umetnost, tudi ko je bila še osnovnošolka, pa naprej med študijem. Zadnja leta pa se bolj zanima za umetnostno zgodovino in jo tudi raziskuje. Samoučno. Tudi otroci radi ustvarjajo z njo, »sem ilustratorka s svojo spletno stranjo Klaudija Unikatno«, najprej je risala za dušo, potem je vse skupaj postalo osebno dopolnilno delo.



Pri pouku na daljavo je treba pokazati drugačne motivacijske načine, spodbude, poslušam učiteljico. »Ves čas iščem pristope, s katerimi bi učence pritegnila. Po pravici povedano, motivacija je januarja precej padla, vsi so pričakovali, da gredo v šolo, pa ni bilo nič.«

Poustvarjalna ideja

In se je začelo spontano – ko je preučevala Pabla Picassa, je na spletu naletela na avtoportret slikarke Fride Kahlo, ob njej pa enako oblečeno gospo, ki je platno poustvarila. Najprej je mislila, da gre za pustni projekt, potem pa je ugotovila, da je ideja idealna za presaditev na Vrh nad Laškim.

Začela je tuhtati, katera svetovno znana slikarska dela bi lahko poustvarili njeni učenci. »Izbirala sem samo portrete, slovenskih in tujih avtorjev, tak­šne s čim več detajli.« Otroci so se morali obleči v podobo s platna in nekdo jih je moral ovekovečiti. Ne s čopičem, s fotoaparatom. »To je bil družinski projekt.«



Na Vrhu nad Laškim se vsak dan verjetno ne modruje o Johannesu Vermeerju (pa saj se tudi v Ljubljani ali Murski Soboti ne)? »Absolutno ne. Ampak starši so vse skupaj sprejeli izredno dobro.« Ker Klaudijo pač poznajo? »Ja, ker so hoteli, da bi bila učiteljica čim bolj vesela in ponosna,« se posmeje sogovornica. »Vsi so bili navdušeni, nihče ni pojam­ral, da se mu ne ljubi.«

Najprej je pomislila, da bi otrokom dala na izbiro po nekaj slik, potem se je odločila, da vsakemu sama določi upodobitev, poustvaritev, da se na koncu srečajo, drug drugega presenetijo, ne da bi vedeli, kdo je kaj dobil. In kdo je kdo.
Točno je vedela, kateri fant se je edini pripravljen obleči v Kofetarico. Ker je zafrkant in je učiteljici povedal, kako se je prvič oblekel v žensko in mu je bilo zelo ... pustimo podrobnosti. Pa še fantov je več kot deklet.



Skratka, dvanajst poustvarjalcev, trinajst umetnin, eden od dekličev se je vživel v dve platni. Takole se je razvilo: Valentina Lapornik je poustvarila delo Franza Marca Mati in Avtoportret Fride Kahlo, Žan Žlahta avtoportret Vincenta van Gogha z obvezanim ušesom, Tina Selič Damo s hermelinom Leonarda da Vincija, Tanja Hochkraut da Vincijevo Mono Lizo, Neja Urana Rdeči parazol Mateja Sternena, Matic Verbovšek Caravaggievega Igralca lutnje, Lara Rezec Mlekarico Johannesa Vermeerja, Jure Frece Raffaellov Donijev portret, Jernej Knez Mater Jamesa M. Whistlerja, Filip Sevšek je postal Kofetarica Ivane Kobilca, Dominik Kramarič se je upodobil kot Raffaellov Portret mladega moža, Anej Zalokar Šorn pa je postal Matevž Langus.