V Sloveniji nas čaka lepa prihodnost

V skupini Grafo lit, ki šteje približno 70 zaposlenih, letos načrtujejo približno 60 milijonov evrov prihodka in v nekaj letih napovedujejo uvrstitev med sto največjih slovenskih podjetij. Sergej Novakovič, lastnik Grafo lita in soprog slovenske akademske igralke Aleksandre Balmazović nam razkrije, da trdo delo od jutra do večera vendarle ni vse, kar lahko uspešen pojetnik pričakuje od življenja. Poleg sina Leva in žene Aleksandre, ki sta njegova največja »antistresna terapija, poznam še druge načine izogibanja stresu: ob dobro obloženi mizi uživam dva meseca, nato pa v športnih copatih naslednja dva«. Čeprav od svojih delavcev pričakuje učinkovito in trdo delo, tudi njim privošči nekaj razvajanja: med drugim je na sedežu podjetja v Žalcu zgradil savno in fitnes, za boleče hrbte pa ob petkih poskrbi maser.

Ste lastnik podjetja Grafo lit, ki ga je ustanovil vaš oče Nenad Novaković. Kakšni so bili začetki?

Podjetje je ustanovil maja 1990. Bil je, tako kot potem jaz, študent kemijske tehnologije, ki jo je končal davnega leta 1961 v Ljubljani. V letih od 1965 do 1980 je v okviru Cinkarne Celje ustanovil tovarno, v kateri so pod njegovim vodstvom razvili lastno tehnologijo za proizvodnjo grafičnih materialov.

Oče, ki je izviral iz Beograda, je Cinkarno Celje po izjemno uspešni karieri zapustil leta 1980 in odšel študirat na Dunaj. Leta 1985 je doktoriral na področju kemijskih znanosti na tamkajšnji tehniški univerzi in se nato zaposlil v mednarodnem koncernu BASF Stuttgart. Podpisal je pogodbo, da bo kot direktor gradil njihovo tovarno grafičnih materialov v Bangkoku. Na žalost je tam izbruhnila epidemija kolere in ob polni plači je bil na prisilnem dopustu 12 mesecev. Ker nikakor ni bil človek, ki bi gledal v zrak in se dolgočasil, je zaprosil vodstvo koncerna, da poskuša njihove izdelke tržiti na jugoslovanskem trgu, dokler se epidemija ne poleže. Po prvih prodajnih rezultatih so mu predlagali ustanovitev lastnega podjetja in to je bil začetek našega podjetja, Grafo lit, d. o. o, naša družinska selitev v Azijo pa je padla v vodo.
 

Podjetje ste prevzeli po očetovi smrti …

Poslovno je bil prehod vodenja zastavljen že dolgo pred očetovo smrtjo, tako da zamenjava lastništva ni vplivala na vodenje podjetja. Me je pa očetova smrt zelo prizadela, bil sem na tleh, čustveno in energetsko. Nato sem za nekaj časa pobegnil v delo. Čeprav bosta od njegove smrti kmalu minili dve leti, moram reči, da žalosti ni konec in da je verjetno nikoli ne bo. Zdaj razumem rek, da ko ti umre starš, umre del tebe. Verjetno je to trenutek, ko moraš dokončno odrasti. Sam pa se danes držim tudi italijanskega pregovora: ko gledaš nazaj, glej naprej … In tako gledam v svojega krasnega sina Leva in tudi v njem vidim pokojnega očeta. Še posebno kadar je trmast in to seveda pri 11 letih zna biti pogosto.
 

V podjetje ste se vključili ravno v času razpada Jugoslavije. So bili to težki časi?

Seveda, podjetje so zelo prizadele razmere na njegovih takrat glavnih trgih nekdanje Jugoslavije. Hrvaška in Bosna sta bili prizadeti zaradi vojne, Srbija in Črna gora pa sta bili pod sankcijami. Normalna slovenska podjetja – razen redkih izjem, ki so bile že v socializmu usmerjene na zahodne trge – so takrat zelo trpela in to so bili trenutki, ko so na jugoslovanskih trgih bogateli različni špekulanti. Oziroma kakor je zapisal veliki pisatelj, diplomat in nobelovec Ivo Andrić: Pride čas, ko pametni obmolknejo, neumni spregovorijo, barabe pa obogatijo.

Ravno takrat sem se počasi – davnega 25. junija 1996, dva dni po diplomi – pridružil podjetju. Razmere so bile izjemno zahtevne in kot mlad inženir se v ciklu neplačil kupcev (večinoma očetovih starih prijateljev, s katerimi je delal vse življenje) in groženj dobaviteljev nisem najbolje znašel.

Ker sem videl, da bom popolnoma brez ekonomskega znanja težko kos izkušenejšim kolegom in seveda tudi tekmecem, sem se takoj vpisal na študij MBA, in sicer delno na CIMBI v Italiji, končal pa sem ga na Clemson University v ZDA. Mislim, da je bila to ena pametnejših potez v moji karieri. Med tednom sem delal prve poslovne korake, ob koncih tedna pa študiral in se zabaval z veliko še danes zelo dobrimi prijatelji.

Ko se je moje znanje računovodstva ob praksi in teoriji malo izpopolnilo, sem ugotovil, da smo v velikih škripcih. Poprosil sem kolega revizorja s fakultete, da pregleda naše podjetje in poda mnenje, kaj in kako naprej. Bil je hladno profesionalen in je predlagal programiran stečaj, moj oče, kleni inženir, pa je, ko je to slišal, razglasil ekonomsko fakulteto za lopovsko šolo in takrat nisva govorila tri mesece.
 

Kljub vsemu se je dobro izšlo, zdaj je vaše podjetje izredno uspešno. Kaj je bilo po vašem ključno?

Počasna sanacija je zahtevala neizmerno strogost pri vseh financah in še posebno pri plačilni disciplini. Ker menim, da sem empatičen človek, je bilo zame postavljanje teh strogih kriterijev poslovanja najtežje, in če vanje ne bi bil prisiljen, jih verjetno nikoli ne bi uvedel. Čeprav se morda sliši bizarno, mislim, da je ravno finančni neuspeh v določenem trenutku tranzicije pripomogel k našemu poznejšemu uspehu in izjemno hitremu razvoju in rasti.

Kot enega glavnih razlogov za uspeh v zadnjih 30 letih bi poudaril še lastniško strukturo podjetja. V Sloveniji sem jaz sicer stoodstotni lastnik, v vseh drugih državah pa so vodilni ljudje tudi partnerji v podjetju. Skupaj gradimo zgodbo in imamo velike cilje. Veliko o nas pove že to, da sem sam pri 46 letih med starejšimi v podjetju.
 

Podjetniki pravijo, da je prvih deset let največ garanja in odrekanja. Ste tudi vi tako izkusili?

Seveda, prvih deset ali petnajst let sem res delal vse dneve, veliko sem bil na poti. Zdaj, ko je podjetje utečeno, to ni več potrebno, poskušam se ustaviti pri osmih, morda desetih urah dela. Človek ugotovi, da nima nikakršnega smisla preživljati vse življenje v službi.
 

Kaj pa konci tedna? Odnesete delo domov v Črno vas, kjer zdaj živite z družino?

Nikakor. Trudim se, da ga preživim kar se da mirno, z ženo Aleksandro in sinom Levom. Vikendi so tisti, ki so v glavnem rezervirani za družino in prijatelje. Skupaj obiščemo Istro ali se povzpnemo na Šmarno goro, Rožnik, na vrh Golovca. Potem odidemo v kakšno dobro gostilno ali skupaj nekaj skuhamo. Radi tudi družinsko igramo tenis in smučamo, tečemo. Seveda so tu še opera, gledališče in kino. Pa vinske degustacije …

Po novem uživava z ženo tudi v sinovih koncertih klarineta. Prejšnjo sredo sem ga žal izpustil, ker sem moral službeno v Milano. In to so tiste majhne velike stvari in majhne velike žrtve današnjega tempa.
 

Ta verjetno prinese kar precej stresa. Kako se mu izognete?

Najbolj pomemben del moje antistresne terapije je vedno prihod domov. Aleksandra je akademska igralka in hkrati velika umetniška duša, sam pa sem njen največji oboževalec. Kreativno delo, ki ga opravljajo umetniki, je pravo zdravilo za duše nas, katerih poslanstvo je pač posel in ne umetnost. Skupaj preživljava krasnih 20 let, zgradila sva si dom v Ljubljani, v prostem času potujeva in se ukvarjava s sto športi. Vsako leto odtečeva skupaj tudi ljubljanski polmaraton. Z Aleksandro sva najprej sama, potem pa v družbi Leva prepotovala skoraj ves svet. Če se da, gremo na daljše potovanje – lani smo bili v Mehiki –, vendar sam službeno tako veliko potujem, da imam raje mirne počitnice, medtem ko bi se Aleksandra rada potepala. Tako narediva kompromis: pol potovanja si privoščiva oddih, drugo polovico si ogledujemo.



Mojega stresa zaradi službe sicer Aleksandra nikoli ni mogla popolnoma razumeti, je pa bila in bo vedno moja največja antistresna terapija. No, odkar se je tudi sama ob igri začela ukvarjati s producentstvom (ki postaja tudi moj hobi), je ugotovila, da vsi ljudje pač niso pošteni in da v poslovnem svetu srečaš tudi zelo sporne ljudi. V tem trenutku sem ji na svoji vizitki pokazal moto našega podjetja, ki pove vse: »If there is no way, we will make one.« Hanibal before crossing Alps. (Če ni poti, jo bomo naredili. Hanibal pred prečkanjem Alp, op. p.) Nasmejala se je in odšla sva na sinov koncert.

Poznam pa še druge načine izogibanja stresu: ob dobro obloženi mizi uživam dva meseca, nato v športnih copatih naslednja dva. Ker res rad dobro jem – mislim, da me imajo regionalni gostinci kar radi, pa tudi sam rad kuham –, moram potem vsaka dva meseca povečati trening in preluknjati žlico. Ponavadi združim obisk srbskega podjetja z obiskom trening kampa Čigota na Zlatiboru v Srbiji, kjer potem z odličnimi trenerji vadim po sedem ur na dan. S srbskim direktorjem in partnerjem Ognjenom, ki sem mu tudi poročna priča in boter njegovih otrok, pa potem skupaj pretečeva pol Srbije. Drugi moji prijatelji ponavadi združijo obisk Srbije s čevapčiči in jagenjčkom, jaz pa jo zadnjih osem let povezujem z brokolijem in neprekinjenim treningom.
 

Do sebe ste torej precej zahtevni. Ste takšni tudi do zaposlenih?

Ena od kolegic mi je nekoč rekla, da je nekje prebrala citat: »Kader je treba izobraževati, tako da so zaposleni sposobni zapustiti podjetje v vsakem trenutku, ker jim konkurenca vedno ponuja službo, a je hkrati treba ustvariti takšno delovno okolje, da tega nikoli ne storijo.« Ne bom rekel, da nam je uspelo, se pa zagotovo trudimo v tej smeri. Čeprav si prizadevamo, da bi delo opravili v osmih urah, je to res intenzivno, delo je pač treba opraviti.


 

V poslovni stavbi v Vrbju, kjer deluje 32 ljudi, ste zgradili tudi savno in fitnes. Se jim poskušate tako odkupiti za trdo delo?

V službi je tudi veliko sedenja in slišal sem kolege, kako so tarnali, da jih boli hrbet …. Sčasoma to pripelje do poškodb, zato sem se odločil, da jim omogočim kakovostne delovne razmere in tudi sproščanje med delovnikom. Pred leti smo popolnoma obnovili pisarne in takrat smo res poskusili narediti optimalno delovno okolje za večino zaposlenih. Naslednja investicija je bila v savno in fitnes, ki sta tudi del podjetja. Zaposleni imajo neomejeno uporabo obeh. Ob petkih nas obišče še maser, ki skrbi za utrujene hrbte.
 

Pa vse to uporabljate, imate za to čas?

Vsakdo ima med delovnim časom pol ure za malico in sproščanje. Običajno pa savna in fitnes – ta sicer malo manj (smeh) – zaživita v petek popoldne. Takrat se tam zberemo vsi zaposleni. Po želji v okviru programa pet minut za zdravje pokličemo tudi osebnega trenerja. Ravnokar smo v fazi odpiranja restavracije z zdravo prehrano, ki bo, upajmo, umaknila z jedilnika sendviče. Vsak februar priredimo dva- ali tridnevni teambuilding, kjer se v prijetnem okolju ob pregledu rezultatov prejšnjega leta (tu sodelujejo vsi zaposleni) in načrtov za tekoče leto tudi poveselimo.
 

Uvrščate se med najhitreje rastoča podjetja v Sloveniji. Koliko prihodka ustvarite na leto?

Danes kot skupina s podjetji ali prodajnimi pisarnami poslujemo v devetih državah, izvažamo pa na mesečni ravni v skoraj 20 držav. V skupini nas je zaposlenih približno 70 in skupaj bomo v letu 2019 ustvarili približno 60 milijonov evrov prihodkov. Cilj skupine je, da do leta 2023 doseže realizacijo 100 milijonov evrov in se s tem krepko uvrsti na lestvico stotih največjih slovenskih podjetij.
 

Kar smeli načrti. Kako ostra tekmovalnost pa je med podjetji v Sloveniji?

Mislim, da je podobno oziroma večinoma bolje kot v bližnjih državah. Če lahko rečemo, da tekmovalno okolje pripelje do razvoja države, se ozrimo k sosedom. Tradicionalno še iz časov Avstro-Ogrske je bil avstrijski del (Avstrija, Češka in Slovenija) bolj razvit od ogrskega (Madžarska, Slovaška, Hrvaška) in mi smo danes po nominalnem BDP na prebivalca med vsemi temi še vedno na drugem mestu, takoj za Avstrijo. Po napovedih IMF pa bomo v prihodnjih štirih letih prehiteli tudi Italijo. Res je sicer, da se nam Češka približuje, kar tako radi poudarjajo nekateri neoliberalni kritiki, a hkrati pozabljajo, da je bila Češka tudi v časih Avstro-Ogrske njen najbolj razviti del. Bila je bolj razvita od Avstrije in seveda lahko pričakujemo, da se bo v prihodnosti na svoj položaj vsaj poskusila vrniti.

Slovenija se približuje stanju zrelega trga, na katerem bo kakršenkoli vstop v klasičen posel zelo težak, če ta, ki vstopa, ne bo obvladal popolnoma nove tehnologije oziroma se prebil z izjemno idejo. Klasični posli pa bodo razdeljeni med stare igralce. Tako je na zahodu že zelo dolgo.
 

Pravite, da vam je ravno kriza omogočila rast. Na kakšen način?

Naši poslovni partnerji (kupci in dobavitelji) na tradicionalnih trgih so z nami v veliki večini že od pet do skoraj 30 let. Z njimi nas vežeta prijateljstvo in skupna razvojna pot, saj smo se z večino skupaj razvijali od majhnih podjetij pa do velikih družb oziroma nišnih specialistov. Slabih oziroma neambicioznih v naši panogi skoraj več ni. Oziroma če že obstajajo, nikoli niso bili ali pa niso več naši partnerji. Tiskarji, naši glavni kupci, so v zadnjih 30 letih doživeli popolno prestrukturiranje trga, tako da smo krizo skupaj preživeli lažje kot drugi.

Tisto obdobje smo lažje prebrodili tudi zato, ker kljub svoji velikosti poskušamo ostati majhno podjetje, zlasti kar zadeva odnos do poslovnega partnerja. Če me razumete, sam res pogrešam čas, ko smo tudi z majhnim kupcem spili kavico, potem ko smo mu naložili blago. Danes tega preprosto ne zmorem več, se pa trudim, da s kolegi obdržimo tega duha. Veliko mi pomeni misel Mahatme Gandija: »Stranka je najbolj pomemben obiskovalec v naših prostorih. Ni odvisna od nas. Mi smo odvisni od nje. Ni motnja pri našem delu, temveč je njegov smisel. Ni vsiljivec v našem poslu, ampak je del njega. Stranki ne delamo mi usluge s tem, ko ji ustrežemo, temveč stranka nam dela uslugo s tem, ko nam daje priložnost, da ji lahko ustrežemo.«

Eden ključnih dejavnikov rasti med krizo je bilo tudi zavarovanje terjatev. Že dve desetletji imamo vse terjatve zavarovane pri SID-PKZ in zato pojma odpis terjatev ne poznamo. Veliko mojih dobrih prijateljev je klonilo v krizi, ne samo zaradi svojih poslovnih napak, ampak predvsem zaradi neplačil za storitve oziroma dobavljeno blago.

In pa digitalizacija. To je tisti del posla, ki ga nekdo, ki je komercialno usmerjen, res ne mara, je pa nujen za uspeh na dolgi rok. Ogromno časa in denarja smo vložili v digitalizacijo procesov in danes nam naša programska rešitev v realnem času po elektronski pošti sporoča napake in napakice v poslovanju. Na podlagi planov in zgodovine sam program korigira naročila in opozarja na stroške, če izstopajo. S tem projektom se z notranjo ekipo ukvarjamo že deset let, omogočil pa nam je, da imamo skoraj dvakrat večjo produktivnost in tudi do 50 odstotkov boljši obrat zalog od naslednjega najboljšega globalnega tekmeca. Seveda pa brez odličnih sodelavcev ne bi šlo. Krizi se lahko zahvalim tudi za to, da smo zaradi nje lahko zaposlili veliko strokovnjakov, ki so ostali brez dela po propadu drugih podjetij.
 

Ukvarjate se predvsem s prodajo papirja, tudi za časopise. Kako se na trgu pozna padec naklad in celo ukinjanje nekaterih časopisov, ki so se zgodili v zadnjih desetletjih?

Naš glavni prodajni in izvozni produkt je tiskarski papir, za knjige, razne biltene, časopise, v zadnjem času pa se je zaradi prodaje po internetu zelo povečalo povpraševanje po kartonu, ki je postal pomemben del našega posla. Zmanjšuje se edino povpraševanje po časopisnem papirju.
 

Kako spodbudno pa se vam zdi gospodarsko okolje pri nas?

Razmere so pri nas v nekaterih stvareh dobre, v nekaterih odlične, v nekaterih pa so slabše. Seveda bi si kot predstavnik kapitala želel takšen davek na dobiček, kot je na primer na Češkem, Slovaškem, Poljskem, v BiH ali v Srbiji. In nikakor davkov, kot jih imajo na Madžarskem ali v Avstriji in Italiji.

Kot delodajalec in kot delavec bi si seveda želel bruto prispevkov, kot jih imajo na Slovaškem. In seveda bi si kot državljan naše lepe dežele želel cest in zdravstvenega varstva, kot jih imajo na primer v Avstriji. Pa žal vse skupaj ni čisto enostavno speljati, ker bi drugače zgoraj našteti zadovoljevali vse kriterije, pa jih ne. Mislim pa, da se država vsem kritikam navkljub lepo razvija in da nas čaka kar lepa prihodnost.
 

Vendar?

No ja, če že lahko povem … 25 let po padcu socializma bi želel, da BTC dopoldne ne bi bil poln ljudi, ki nekje delajo (zagotovo ne v zasebnih podjetjih), pa gredo v službenem času po nakupih. Želel bi si tudi, da zdaj že nekdanja učiteljica mojega sina ne bi vedno znova ponavljala, da ima 30 otrok in da ne more skrbeti za vsakega posebej, ker da za to ni plačana. Njeni klici sredi delovnika so se ponavljali res za vsako malenkost, in ker moja žena Aleksandra velikokrat snema (filme in nadaljevanke) ter mora imeti zaradi tega izključen telefon, sem klice sredi sestankov dobival jaz. Učiteljici sem poskušal dopovedati, da imam tudi sam težko nalogo in da moram vsak mesec v državni proračun plačati res veliko denarja. Povedal sem ji, da je jaz ne kličem in ji ne razlagam, kako tega in onega ne morem narediti, ampak da to kar nekako naredim. Pa sem po nekaj letih obupal. Zamenjali smo šolo in glej ga zlomka. Problema ni več. Ja, očitno nekdo dobro opravlja svoje delo … Vzgaja male falote … saj to zna in za to je bil šolan in za to prejema plačo. In vsi se super razumemo.

Pa 25 let po padcu socializma bi si želel nazaj tudi tisto zdravstvo, v katerem je tako vestno v celjskem ZD delala vse življenje tudi moja mama, in da bi tudi za moje starše država skrbela tako, kot skrbi za naše 90 let stare sorodnike v Avstriji avstrijska država. Vsake toliko jih odpeljejo v okviru javnega zdravstva v zasebno kliniko in po treh tednih pridejo 90-plusletniki nazaj živahni, pri nas pa danes, 25 let po padcu socializma, ko si malo starejši, iz bolnišnice skoraj ne prideš več (če malo karikiram), kar se v socializmu ni dogajalo. Mislim, da smo na nekaterih področjih ostali med dvema sistemoma, in to na žalost ne gre. Da se razumemo, sem prvi in najglasnejši zagovornik javnega zdravstva za vse državljane in velik zagovornik socialne države, a ker se verjetno v socializem izpred 25 let ne bomo vračali, bo verjetno treba enkrat izenačiti pogoje med pogajalci in tudi bolnice privatizirati. Potem bodo tudi zdravniki oziroma druge odgovorne osebe, nagrajeni, če se bodo dobro pogajali in potem bomo mogoče tudi državljani lahko deležni javne zdravstvene oskrbe, kakršno imata moja 88-letna teta in 91-letni stric na Dunaju.
 

Do zdaj o vas v javnosti nismo veliko slišali, nismo vas opazili niti na seznamu najbogatejših Slovencev. Kako to?

Mislim, da ne sodim v ta krog.
 

Vaše podjetje ima veliko prihodka. Ali ga vračate v okolje?

Po najboljših močeh poskušamo delovati družbeno odgovorno do okolja, v katerem živimo. Med drugim se ukvarjamo z recikliranjem odpadnega papirja, kar je za ohranjanje okolja zelo pomembno. Smo sponzorji KK Celje, kakor tudi ND Ilirija Ljubljana in še kopice drugih kulturnih oziroma humanitarnih društev in dogodkov. Kmalu bomo tudi izdatno sodelovali pri slovenski koprodukciji filma o Nikoli Tesli. Velik del prihodka pa vlagamo v razvoj družbe.
 

Če strneva pogovor: kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Včasih se z mamo sprehodiva po rojstnem Celju. Ko greva mimo današnje Libele, ki jo je davnega leta 1894 kot tovarno tehtnic Rebek ustanovil moj praded Ivan Rebek, pomislim, da je tovarna 1941. imela 70 zaposlenih. Na žalost je potem ded Bratomil Rebek maja 1942 padel v partizanih, nihče od ustanoviteljev prve Celjske čete ni živ dočakal 1945. Babica pa je nato sama v izgnanstvu pri sestrah na Dunaju z dvema majhnima otrokoma ob koncu vojne dočakala nacionalizacijo tovarne.

Nehote se spomnim na film Krogi izjemnih srbskih scenaristov Srđana Koljevića in Meline Pote in režiserja Srđana Golubovića: leto 1945, nov sistem, nove vrednote, isti ljudje, isto mesto. Oče je v Celju začel leta 1965 spet graditi tovarno, ki je v drugem sistemu v svojem zenitu imela približno 280 zaposlenih in iz katere je pognalo korenine tudi naše današnje podjetje. In potem leto 1990, spet nov sistem, nove vrednote, isti ljudje, isto mesto ...

Načrtov pa je vedno veliko. V prihodnjih dveh letih bomo v Rožni dolini v Ljubljani odprli hotel. Je ravno v fazi pridobivanja gradbenih dovoljenj za obnovo, potem pa upamo, da bo nekje do spomladi stekla prenova. Ker radi dobro jemo, bomo ob restavraciji, ki se odpira v Žalcu, odprli še eno v Ljubljani. Zelo počasi že več let gradimo manjše apartmajsko naselje v Poreču.

Z našo občino, ki nam gospodarstvenikom zelo prisluhne, se dogovarjamo, da bi šli v projekt javno-zasebnega partnerstva in gradnjo manjšega turistično-športnega centra z glampingom, spa-jem, bazenom ob jezeru in reki Savinji v Vrbju, kjer stoji tudi naše podjetje. Ravno prejšnji teden smo podpisali pismo o nameri. Ker smo do zdaj vse posle opravljali z zasebnim sektorjem, smo v poslovanju z javno upravo malo okorni in neizkušeni. Verjamemo pa, da bomo z dobro voljo, ki jo kažejo vse strani, in veliko pozitivne energije premagali vse ovire in da bomo projekt uspešno izpeljali.