»Težko sem se navadil, da sem za domačine tujec, nekdo iz vzhodne Evrope. Drugače so navade na Bavarskem podobne kot v Sloveniji,« pripoveduje 37-letni Primož Golob, ki se je pred osmimi leti odselil v Nemčijo. Bil je presenečen, se spomni, kako slabo Nemci poznajo Slovenijo, kako malo vedo o njej. Ta država je za sodobne nomade, ki po svetu iščejo delo in boljše življenje, še vedno obljubljena dežela. Za Slovence, ki se odselijo iz domovine, je drugi najpogostejši cilj. Med gospodarsko krizo so tja množično odhajali tudi mladi, izobraženi Šapnci. Tako je leta 2010 v Nemčijo prišla tudi Sara Martin Albina.

Na zahod, po bolje življenje

Primož Golob, ki je doma iz okolice Ljubljane, je leta 2007 v Portorožu končal študij na fakulteti za turistične študije na prvi stopnji, tri leta pozneje je imel v žepu tudi diplomo druge. Prek študentskega servisa je delal v hotelu, a ko je bil star sedemindvajset let, je sklenil, da mu takšno priložnostno delo ne zagotavlja ne primerne finančne varnosti ne prihodnosti: »Ni bilo videti, da bom kmalu dobil redno zaposlitev. Hotel sem nabrati nekaj izkušenj v tujini, preden se ustalim in redno zaposlim.«

Prek ljubljanske ekonomske fakultete se je vključil v mednarodno organizacijo za študente ekonomskih ved AISEC, ki omogoča navezovanje stikov z različnimi podjetji po Evropi. Prvo trimesečno prakso je opravil na estonski fakulteti za turizem, naslednjo v angleškem podjetju v Pragi, potem pa se je preselil v Berlin: »Tam sem dobil enoletno štipendijo nemške fundacije za okolje Deutsche Bundesstiftung Umwelt za vzhodnoevropske raziskovalce.«

Več okoliščin se je prepletlo tako, da je Primož nazadnje ostal v Nemčiji in na zasebni fakulteti opravil še magisterij. Prvo stanovanje si je našel na obrobju Münchna, ker so tam najemnine vendarle nižje kot v središču mesta. Toda z dekletom Saro zdaj živita prav tam, v središču velemesta, deset minut vožnje s kolesom od njenega delovnega mesta. Primož vseskozi dela v turizmu in hotelirstvu. Zdaj je zaposlen v hotelski verigi Best Western Hotels & Resort, kjer je kot prodajni predstavnik verige odgovoren za prodajo kongresnega in poslovnega turizem na območ­ju vse srednje in vzhodne Evrope.

Po boljšo prihodnost

Po zaslužek in boljšo prihodnost je v Nemčijo prišlo tudi Primoževo dekle Sara Martin Albina, ki je v obdobju gospodarske krize zapustila svojo domovino Španijo. »Mama mi pravi, naj bom raje srečna v Nemčiji kakor nesrečna doma, kjer je še vedno težko najti delo,« pravi in tako z malo besedami pove, da mladih Evropejcev po svetu ne žene le radovednost, ampak tudi stiska. V Španiji je študirala kemijo in potem tri leta delala za neko podjetje v Zaragozi, petem največjem mestu v državi, a leta 2010 se je njena pogodba iztekla: »Bilo je sredi najhujše gospodarske krize, ki je zelo prizadela Španijo. Razmišljala sem, da bi se preselila bližje Barceloni ali Madridu in tam poskušala najti delo. Za nas mlade inženirje pa je bila Nemčija v tistem času kot Meka za vernike.«

Tako je zaradi službe odrinila proti evropskemu zahodu, v državo, kjer je kot študentka že bila prek izmenjave Erasmus: »Poznala sem nekaj ljudi, nekaj mojih prijateljev je že bilo tu. V času študentske izmenjave sem spoznala tudi nekaj Nemcev. Vsaj malo izkušenj s tem okoljem sem tako že imela.« Po šestih mesecih, odkar je njeno letalo pristalo v Berlinu, je imela prvo službo, a pred tem se je dobre tri mesece kot popoln začetnik učila nemščine: »Za začetek toliko, da sem obvladala res osnovno komunikacijo, osnovna vprašanja in odgovore. Šele potem sem začela iskati službo in v treh mesecih sem jo tudi dobila v Münchnu, prav v svojem poklicu, zato sem se preselila sem.«

S Primožem se pogovarjata v nemščini. Do prve službe je Sara dobro uro potovala z vlakom v eno smer, poleg tega se z delodajalcem nista dobro ujela, pri sedanjem je tri leta: »Specializirala sem se za okoljske tehnologije. Kot kemijska inženirka delam za izraelsko družbo Aqwise Wise Water Technologies, ki se ukvarja s čiščenjem odpadnih voda,« pojasni.

Težko do stanovanja

»Državljani držav članic Evropske unije lahko prosto potujejo in se gibajo znotraj notranjih meja,« poudarjajo pomembni dokumenti Evropske unije. To je lepo načelo, posebno kadar govorimo o turizmu, kdor pa se želi v neki državi naseliti za daljše obdobje, se bo moral pripraviti tudi na ovire. V Nemčiji je lahko velika težava stanovanje. V vseh večjih mestih jih je zelo težko dobiti, poleg tega so najemnine visoke, pravi Primož: »Vsem, ki se želijo iz Slovenije preseliti v Nemčijo, svetujem, naj se vnaprej posvetujejo, kje bodo živeli, s tistimi, ki že imajo izkušnje. Za začetek si lahko poiščeš sobo, ker so tukaj kar razširjene stanovanjske skupnosti, nemško Wohngemeinschaften, ampak stanovanja brez službe skoraj ni mogoče najeti.«

Zato res priporoča vsem, ki želijo živeti v Nemčiji, naj se pripravijo na posebnosti njihovega najemnega trga: »Lastniku stanovanja, najemodajalcu, moraš dokazati, kje si zaposlen in koliko zaslužiš. Ponavadi zahtevajo plačilne listke za pretekle tri mesece. Pogoj, da sploh lahko začneš iskati najemno stanovanje, je torej redna zaposlitev. Najbolje je, da imaš pogodbo za nedoločen čas, torej redno zaposlitev, drugače imaš res zelo malo možnosti, da bi ti kdo oddal svoje lastniško stanovanje. Če imaš pogodbo za določen čas, ker si v Nemčijo prišel na prakso, te sprejmejo v kakšno sobo.« Ampak tudi te niso poceni. Za dvajset kvadratnih metrov ali celo manj je treba plačati okoli 600 evrov na mesec, v to so že vključeni stroški. Tako je v vseh večjih mestih, na primer, v Münchnu, Frankfurtu, Hamburgu in seveda Berlinu: »Najemnine so šle v nebo in še kar rastejo.« Primož je najprej stanoval v trideset kvadratnih metrov velikem stanovanju na obrobju Münchna, kjer so najemnine nižje kot v središču, a je zanj skupaj s stroški še vedno plačeval 700 evrov na mesec.

Vsekakor si je treba pred načrtovano selitvijo pripraviti nekaj tisoč evrov zaloge na bančnem računu prav zaradi namestitve, saj lastniki stanovanj praviloma vnaprej zahtevajo tri mesečne najemnine varščine, hkrati pa je že treba plačati za prvi mesec. Prva ovira, ki jo je treba preskočiti na poti do najemnega stanovanja, pa je vsekakor služba, drugače se bo treba za nekaj časa zadovoljiti s sobo ali turističnimi namestitvami, kar pa je za daljše bivanje spet predrago.

Nepremičnine so predrage

Mladi slovensko-španski par živi v stanovanju v središču Münchna, za katero skupaj s stroški plačuje 1000 evrov na mesec. Najemnina na tem območju znaša okoli 20 evrov na kvadratni meter. Za trisobno stanovanje je treba plačati 1500 evrov, to je »normalna« cena v Münchnu in drugih mestih. Sara in Primož pravita, da imata s stanovanjem veliko srečo: »Nama kot tujcema ga na tej lokaciji v središču skoraj gotovo ne bi uspelo dobiti. Jaz sem se preselil k Sari, ona pa je tu živela že prej s prijatelji, ki jim je do stanovanja pomagal znanec. Ta ga je dobil s pomočjo univerze, na kateri je študiral, a v njem ni ostal. Tudi tu so pomembne zveze. Pri nekaterih stvareh imajo domačini pač prednost.«

Za nekoga, ki se v Nemčijo odpravlja iz Slovenije, a še nima napeljanih nobenih povezav, bo najbolje, da se o nemškem najemnem trgu pozanima prek spleta in družbenih omrežij pri ljudeh, ki že imajo izkušnje: »Ampak je treba biti previden, vsem ne moreš zaupati. Jaz sem prvo stanovanje iskal prek spletne strani www.immobilienscout24.de.« Ni pa zdaj več treba najeti stanovanja prek posrednika, ki so do nedavnega pristavili svoj lonček in tako najemnikove izdatke zvišali še s svojo provizijo.

V Münchnu in drugih nemških mestih niso visoke le najemnine, ampak so zelo draga tudi stanovanja na prodajnem trgu nepremičnin: »Čeprav imava oba s Primožem visoko izobrazbo in sva zadovoljna s svojima plačama, si stanovanja v mestu za zdaj ne moreva kupiti. Med znanci poznam le malo parov, ki jim je to uspelo. Nazadnje sta prijatelja kupila hišo na obrobju mesta, nekaterim je uspelo kupiti starejša stanovanja. Seveda pa so velike razlike v cenah nepremičnin po različnih območjih države. S Primožem sva se že pogovarjala, da bi si stanovanje kupila kje drugje v Nemčiji, kjer so pač cenejša, če bi recimo imela otroka, ali pa bi se vrnila v Slovenijo ali Španijo. Vprašanje je le, kje bi oba dobila službo.«

Do službe prek zavoda

Vse zaposlitve v Nemčiji sta doslej našla brez težav. Oba sta bila le nekaj mesecev brez dela. Bila sta prijavljena na nemškem zavodu za zaposlovanje in prejemala nadomestilo, sorazmerno z delovno dobo. Znašalo je 60 odstotkov njune pretekle povprečne plače.

»Zavod za zaposlovanje ti svetuje, izvaja tudi izobraževalne programe. Jaz sem službo našel prek zavoda, vedno pa sem iskal tudi na spletnih straneh agencij, ki so specializirane za delavce v turističnem oziroma hotelskem sektorju,« dodaja Primož. Prvo zaposlitev je našel, še preden se mu je v Berlinu iztekla enoletna praksa, za katero je dobil štipendijo: »Sedanjo službo v hotelski verigi Best Western Hotels & Resort pa sem dobil tako, da sem se prijavil na njihov zaposlitveni oglas. Izbrali so me na podlagi delovnih izkušenj. Dvakrat so me povabili na pogovor v Frankfurt, kjer je sedež podjetja. Plačali so mi vse stroške. Ponudili so mi zaposlitev za nedoločen čas.«

V Nemčiji je pravilo, da kandidati že v prijavni oziroma predstavitveni obrazec napišejo, kolikšno plačo pričakujejo, da delodajalec takoj ve, ali so njegova pričakovanja skladna z njihovo ponudbo. Drugače pa je glede tega težko določiti neko splošno pravilo, zahtevaš toliko, kolikor se ceniš glede na povpraševanje na trgu dela: »Vsaj pri prvi službi je ponavadi tako, da ne moreš kaj dosti izbirati, ampak vzameš, kar ti ponudijo. Če že na začetku zahtevaš več, kot so pripravljeni dati, te sploh ne bodo povabili na pogovor. Pozneje se lahko pogovarjaš za povišanje.« Primož si je ogledal statistične podatke o plačah v panogi, tako da je vsaj približno vedel, kako globoko v žep je pripravljen seči delodajalec za delovno mesto, za katero se je zanimal: »Na voljo je več spletnih strani v nemščini, kjer so podrobni podatki plačah v turizmu, gostinstvu in hotelirstvu.«

Odvisno od delodajalca

Za velik del zaposlenih Nemcev traja delovni dan od devetih zjutraj do šestih zvečer, tudi za Saro in Primoža. Delovni dan ima efektivnih osem ur, vanj ni vključen najmanj polurni odmor za malico, to pomeni, da so v službi najmanj osem ur in pol.

Zaposleni, ki delajo polni delovni čas, so si po šestih urah dolžni privoščiti odmor za malico, ne smejo ga preskočiti, da bi lahko končali prej. »Malice ne plača delodajalec, ampak sami. Nekateri poravnajo zaposlenim stroške prevoza na delo z naslova stalnega bivališča. Pri tem upoštevajo ceno javnega prevoza, ni pa mogoče dobiti denarja za bencin glede na razdaljo v kilometrih,« odgovarjata sogovornika na vprašanje, katere pravice še pripadajo zaposlenim ob plači.

Regres ni pravilo, ampak je odvisen od delodajalca, dodaja Primož: »Sara ga pri svojem delodajalcu ne dobi, jaz dobim trinajsto plačo. Nekateri izplačujejo božičnico, drugi ne. Tudi trinajsta plača ni pravilo, prej bi rekel izjema, ni tako kot v Avstriji, kjer je že kar obvezna.«

V Best Western Hotels & Resort omogočajo vsem zaposlenim, ki živijo več kot sto kilometrov od službenih prostorov podjetja v Frankfurtu, da enkrat na teden delajo od doma. Poleg tega je v družbi še več takšnih, kot je Primož, ki so veliko na poti: »Delodajalec nam je omogočil, da delamo od doma, v domači pisarni. Enkrat na mesec pa se odpeljem v Frankfurt.« Svojega osebnega avtomobila ne potrebuje, ker mu delodajalec zagotavlja službeno vozilo.

Plača morda ne bo visoka

Na vprašanje, kolikšne so plače v Nemčiji, ni splošnega odgovora, pravi Primož, ker so zelo različne po dejavnostih in med podjetji: »Hotelirstvo in turizem je v Nemčiji ena od najslabše plačanih branž. Najnižje plače v teh dejavnostih znašajo okoli 1500 evrov neto, na primer za rezervacijskega agenta. Mislim, da ljudje v tej panogi povprečno zaslužijo okoli 1800 evrov neto na mesec.« Inženir informacijske tehnologije v Nemčiji ne bo težko dobil službe, čeprav sploh ne zna nemško. V tej panogi znaša letna bruto plača od 45 tisoč evrov pa tudi do 80 tisoč evrov: »Mislim, da inženir ne bi bil pripravljen delati za manj kot 2500 evrov neto na mesec.«



Sara dodaja, da je zaposlena v majhnem podjetju, kjer tudi plače niso tako visoke kot v kakšnih multinacionalkah, kemijski inženir pa lahko na letni ravni doseže približno 55.000 tisoč evrov do 80.000 evrov. V državah, ki v razvoju in življenjskih okoliščinah za prebivalstvo zelo zaostajajo za Nemčijo, si številni mladi ljudje želijo, da bi jim uspelo priti v to obljubljeno deželo, čeprav se jim utegnejo tam sanje hitro razbliniti. Res je veliko odvisno od tega, kje ti uspe najti delo, dodaja Primož, v kateri industriji in na kakšnem delovnem mestu, kar je odvisno tudi od izobrazbe: »Morda bo imel nekdo, ki se bo priselil iz Slovenije, v Nemčiji okoli 1300 evrov plače, kot velja za nekatere poklice, za stanovanje pa bo plačeval 700, 800 evrov. Potem bo sam presodil, kje se mu bolj splača živeti, kje je življenje boljše.«

Sara dodaja, da ji država za dohodnino in socialne prispevke vzame približno 40 odstotkov bruto plače, kar je več kot v Španiji, a se ne pritožuje, ker čuti, da se javni denar prek zdravstvenega, pokojninskega, izobraževalnega in drugih javnih sistemov vendarle vrača k državljanom: »Navsezadnje sem kratek čas tudi sama dobivala nadomestilo za brezposelnost.« Primož ugotavlja, da zdrav­stveni sistem deluje bolje kot v Sloveniji. Poleg javnih zdravstvenih ustanov je široko razvejana mreža koncesionarjev, ki imajo pogodbo z zdravstvenimi zavarovalnicami, teh pa je v državi vsaj deset: »Na Bavarskem imamo tri zavarovalnice, vključiš se pač v eno od njih. Poleg prispevka, ki ga za zdravstveno zavarovanje iz plače obračunajo delodajalci, morajo zavarovanci vsake tri mesece prispevati še po deset evrov, a šele potem, ko so prvič pri svojem zdravniku.«

Nemci imajo nasploh visok življenjski standard, pravita sogovornika, kar se kaže na vsakem koraku – v avtomobilih, storitvah, v načinu življenja, potovanjih, ki si jih lahko privoščijo.


 

Doma v tuji deželi

»Najtežje sem se navadil, da sem tukaj tujec, da bom za Nemce vedno tujec. Ampak to sprejemam kot dejstvo, ima svoje prednosti in slabosti. Podjetje, v katerem sem zaposlen, je zelo mednarodno in takšna je tudi kultura v njem. Drugače pa je življenje tukaj podobno kot v Sloveniji, sploh na Bavarskem,« pravi Primož. Tudi njuni prijatelji so mednarodna družba mladih ljudi z vseh vetrov, kajti ni dežele, ki v Nemčiji ne bi imela svojih zastopnikov. Na Bavarskem preživljata prosti čas tako, kot sta bila navajena doma – kolesarita, zahajata v hribe, hodita, tečeta ... V bližini njunega doma so tri plezalne dvorane. Vse to je priljubljeno tudi med domačini. »Posebno poleti pa imajo zelo radi senčne vrtove svojih pivnic, ki jih je v Münchnu res veliko. Po službi posedijo v senci, naročijo si pivo in kakšno značilno bavarsko klobaso ali pa hrano prinesejo s seboj,« se smejita Sara in Primož.

Poleti krenejo kolone avtomobilov iz Nemčije proti Jadranskemu morju in na druge obale, a tudi proti »starim« domovinah, kjer na svoje zdomce čakajo sorodniki. Primož in Sara sta letos že bila v Bevkah pri Ljubljani in v Duruelu de la Sierra, »doma«, kakor bržkone še vedno čutita o deželah, iz katerih sta se pred osmimi leti odpravila v svet. Tudi zanju je bila Nemčija dežela novih, boljših priložnostih, zdaj pa tam skupaj poganjata nove, vse bolj razpredene korenine.