V nadaljevanju preberite:

Med iztekajočim se poletjem nisem bolehal za covidom niti me niso mučili stranski učinki cepiva, ampak me je dajala slabost. Slabo mi je postalo, ko sem se vozil po stari cesti in ob njej videl plakat, s katerega se mi je smehljala mladenka in mi sporočala, da se je cepila, ker želi obiskovati koncerte. »Plačanka,« sem se pridušal, »cepiti bi se morala zato, ker verjameš, misliš, domnevaš …« – vstavi poljubni glagol za izražanje stopnje prepričanosti – »da boš s tem koristila svojemu in javnemu zdravju. Vsi drugi razlogi so prisila.«

Slabo mi je postalo, ko so mi slovenski olimpijci s televizijskega zaslona govorili, da so se cepili, da lahko tekmujejo. Spet – prisila. In prisila je zadnje, kar v tem trenutku potrebujemo.

Raje ne govorim, kako mi je slabo, ko berem prispevke o nujnosti in dobrobitih pogoja PCT. Četudi zagovornik načela enakosti meni, da pogoj ni diskriminatoren, se ne morem znebiti občutka, da necepljeni de facto postajajo drugorazredni državljani. Vemo pa, da frustracije otrok, vnukov in pravnukov tistih, ki so se pred 75 leti počutili drugorazredne državljane, še danes ob najmanjši priložnosti privrejo na površje.

Po drugi strani mi je slabo, ko poslušam znance, ki so prepričani, da gre pri cepljenju izključno za farmacevtsko zaroto. Ali za načrtno redčenje prebivalstva.