Ubijajo jih potihem in počasi, a učinkovito

Bojana Pivk Križnar je ženska, ki človeka vedno znova pusti brez sape – le da se njej povedano ne zdi nič posebnega. Energična, zgovorna, odkrita – in kot bi bila brez strahu, pa naj ji za petami padajo bombe, tiči v priporu ali ima tesne stike s kužnimi gobavci. Verjame namreč, da »če gre človek pomagat z odprtim srcem, mora imeti res veliko smolo, da se mu kaj zgodi«. Učiteljica razrednega pouka od leta 2013 spremlja svojega moža Toma Križnarja k najbolj ogroženim staroselcem, ki jih v Afriki iztrebljajo globalni geostrateški interesi, in na svoji poti sta neustavljiva. »Če ne bo šlo drugače, bova zdravila proti gobavosti, ki lahko preprečijo tihi genocid v Sudanu, pač nabavila in do ljudi pritihotapila sama,« je odločna.

V pogovor za Nedelo je privolila s težkim srcem. »Priznam, da sem se po vrnitvi v Slovenijo kar malo skrivala pred javnostjo. Na živce mi gre, da tisti trpeči ljudje v Sudanu sploh niso pomembni, pač pa vsakogar zanima le, kaj se je dogajalo meni in Tomu. To ni bistveno,« je poudarila pred slabima dvema ted­noma, ko se je iz Sudana mesec dni za njo domov vrnil tudi Tomo. Takoj po koncu pouka – »z otroki smo si danes pod tem soncem privoščili pravi dir v okolici šole, na koncu vsi rdečelični« – sva se srečali v eni od logaških slaščičarn, kjer je sproščena poznavalsko komentirala vabljive sladice za steklom in priznala, da je zelo sladkosnedna, a vitka in mladostna Logatčanka ob tem skoraj vsak dan teče na bližnji hrib. »Tako si popolnoma prevetrim možgane, izločim navlako iz sebe in potem spet začnejo prihajati nove, sveže ideje, tudi o tem, kako bi se še dalo pospešiti pomoč Nubam ...«

Preberite še

Človeška sočutnost postala smrtonosno orožje

Tomo Križnar: Krivi smo vsi, ki smo vedeli, da prihaja trpljenje, pa nismo naredili nič

Portret tedna: Tomo Križnar

Potem ko sta jim v preteklosti že poskušala pomagati do pitne vode z dobavo vrtalnih naprav in skupaj s humanitarno organizacijo HOPE tihotapila na stotine fotoaparatov, tudi dronov s kamerami, s katerimi prostovoljci v Nubskih gorah beležijo izrinjanje s plodne zemlje in odganjanje od zalog vode, se zdaj borita proti širjenju gobavosti, ki razjeda staroselce, ti pa namesto v begunska taborišča onkraj meje v Južnem Sudanu bežijo v zavetje gora. A tam, kakor pravi Križnarjeva, sudanska islamska vojaška hunta skupaj z globalnimi gospodarskimi lobiji, pa tudi s politiko Združenih narodov, z zdravili, do katerih imajo ti ljudje pravico kot vsi drugi na tem planetu, ne dovoli pomagati nobeni humanitarni organizaciji, na oblegana območja ne sme na pomoč niti noben poročevalec.



Decembra sta se tako kot vsako sušno dobo, odkar sta skupaj, skrivaj odpravila v Sudan z namenom, da dokumentirata – in potem pokažeta svetu – ter približno popišeta gobavce in tako lažje ocenita, koliko zdravil in denarja za njihov nakup je potrebnih, hkrati pa poiščeta ljudi, ki bi jih spravili do obolelih tudi v najbolj odročnih krajih. Tomo se je v preteklosti zaradi glasnega opozarjanja na krivice v (Južnem) Sudanu že trikrat znašel v zaporu, tokrat so v pripor stlačili oba z Bojano, a ju je, predvsem njena trma, rešila tudi iz te zagate. Zdaj sta oba doma, večji del dneva za računalnikom, pregledujoč foto- in videogradivo, ki bo kmalu trkalo na srca ljudi v obliki dokumentarnih filmov, predavanj in tudi fotografske razstave.
 

Vam je odleglo, ko se je domov s celo kožo vrnil tudi Tomo. Tako rekoč od vašega odhoda iz Sudana niste imeli stikov z njim.

Dokler ga nimaš v avtu, lahko pričakuješ vse, šele potem si lahko oddahneš (smeh). A tokrat sem ga po dveh urah komajda zvlekla z letališča, toliko je imel povedati, potem je še doma govoril vso noč in kazal posnetke vse do popoldne, nato pa omahnil. Jaz sem to izkoristila za tek v hrib, a ko sem se vrnila, je bil že pokonci in je govoril naprej, vse do večera, ko sem omagala. Vstajam namreč že ob štirih zjutraj, saj imam ogromno dela, ki ga je treba opraviti ob službi. Zdaj predvsem navezujem stike z ljudmi, ki delujejo v bližini Nubskih gora, in k sreči je takih, ki so pripravljeni pomagati, cel kup, žal pa dogovori pogosto zastanejo in potem spet pišeš, spodbujaš, pritiskaš, da bi zadeve stekle ...

Popisujem tudi doživeto z zadnje poti, poskušam kaj od tega, kar sva novega odkrila, spraviti na spletno stran, urejam dokumente, povezane z Ustanovo Toma Križnarja, izbiram posnetke za predavanja in za otroke v šoli. Ti vedno težko čakajo, da kaj izvedo o življenju svojih vrstnikov, in so tudi najboljša publika, saj poslušajo zares odprto in kar ne nehajo spraševati.

Kako pa to sprejemajo njihovi starši, šola?

Celoten kolektiv OŠ 8 talcev Logatec zelo podpira najina prizadevanja. Čeprav šole ne želim izkoriščati za to, kar delava, ljudje kar sami ponujajo pomoč. Lani je skupina žensk za ljudi iz vasi v hribih, v katerih sva odkrila gobavost, skvačkala cel kup kap, pridružila se je tudi ena od mam otrok, ki jih učim. In ko sem otrokom povedala, da jih bova s Tomom odnesla njihovim vrstnikom v Nubske gore, da jih ne bo zeblo, je bil že naslednji dan moj kateder poln kap, ena je bila še mokra, ker so jo dali čez noč v pranje ...

Tudi učiteljice so za Nube šivale torbice in izdelovale didaktične kartice za učenje angleškega jezika ... Sama se jim poskušam oddolžiti z rednim pisanjem neke vrste dnevnika, kaj se nama s Tomom dogaja na poti, in jim to pošljem za praznike, predvsem pa s predavanji, ki so vedno množično obis­kana. Vsakega posebej sem vesela, še posebno pa snažilk, ki me pred vsakim odhodom med Nube podpirajo s spodbudnimi besedami in prigrizki, skratka z vsem, kar me krepi. Pa tudi sodelavci, s katerimi delamo skupaj v kabinetu, so mi v veliko podporo. Hvaležna sem!

Kakšen odziv pa bi si želeli od ljudi nasploh?

Da jih ne bi skrbel negativni odziv drugih, če bodo nekomu priskočili na pomoč. Večino obremenjuje ravno to, mene pač ne, niti pisarjenje na spletu, ki je pogosto vezano na besede, iztrgane iz konteksta. Točno vem, kaj hočem, ker sem te razmere videla na lastne oči in vem, kako lahko pomagamo otrokom in še zdravim ljudem, ki z obolelimi živijo in se torej lahko okužijo. Že po prvem odmerku antibiotikov namreč trpeči ni več kužen, po (pol)letni terapiji pa je tudi zazdravljen, in to za vsega 100 do 150 dolarjev! Zato ne bom tiho.

Tako se verjetno odzovete tudi na kritike, zakaj je treba v Afriko, če imamo pa že doma dovolj ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Delam tisto, za kar začutim, da me kliče. Tako je bilo tudi z lanskim dobrodelnim koncertom v Logatcu. S Tomom sva se konec decembra 2017 ravno odpravljala v Afriko, ko sem od naše snažilke izvedela, da mora za sinovo operacijo v tujini doplačati več kot 20 tisoč evrov. Bolan je tudi njen drugi otrok, a me je kljub temu po enem mojih predavanj o Nubah vprašal, ali lahko tudi sam kako pomaga ... Skratka, razmišljala sem, kako tej družini ponuditi roko, na to temo smo sestankovali v šoli, med predlogi je bil tudi dobrodelni koncert, a z mnenjem, da tega ne bomo zmogli. No, če je pred mano izziv, me nič ne ustavi, zlasti če gre za nekaj novega.

In po vrnitvi sem se lotila, celoten kolektiv na šoli mi je pomagal: s Tomom sva o fantih posnela kratko reportažo, v kateri sta povedala tudi, kako ju zaradi bolezenskih sprememb na telesu zasmehujejo. Cilj ni bil denar – a se je vseeno nabralo skoraj 47 tisoč evrov –, pač pa čim bolj polna dvorana, da bi fanta sprevidela, da ju ljudje vendarle sprejemajo. Odločena, da privabim glasbenike, ki bi nastopali brez honorarja, sem klicala na vse konce in kraje. Jan Ples­tenjak se je čudil, kako sem ga sploh dobila, ker je ravno zamenjal telefonsko številko, pa sem mu povedala, da je med osmimi, ki sem jih pridobila, k sreči ena zadela ... (smeh). No, dvorana je pokala po šivih, najlepše pa je bilo od razredničarke enega od fantov slišati, da je od koncerta pridobil precej samozavesti, pa tudi prijateljev. Za take vrednote se je, mislim, vredno boriti.


 

Ampak, ali ste šele potem, ko ste spoznali Toma, postali bolj aktiv(istič)ni?

Kot otrok sem spremljala očeta, ki je bil vodja enega od oddelkov v KLI Logatec, kjer se je nenehno boril za pravice delavcev. Vem, kako slabe volje je bil, kadar se je komu zgodila krivica, tudi na lokalni ravni si je prizadeval za boljše življenje ljudi, skratka, bil mi je vzor. Nekako se je to usidralo vame, vem, da so me že kot otroka zabolele krivice in nepoštenosti. To me spremlja tudi zdaj in se zavzamem za ljudi, ki jih potisnejo v kot, ne glede na morebitne posledice.

Dokler niste šli na teren, verjetno niste vedeli, da vas bo tako zagrabilo.

Že od nekdaj raziskujem svet. Se pa spomnim, da so nas v Egiptu peljali med Nubijce in sem že takrat začutila neko povezavo. Ko pa sem imela pozneje s Tomom priložnost bolje spoznati njihove daljne sorodnike Nube, se je to še okrepilo. In bolj kot ti je med pešačen­jem težko, vroče, si lačen, žejen ... bolj jih začutiš in bolje razumeš, v kakšnih razmerah živijo.

Z njimi sta tokrat preživela božič, in to potem, ko sta pobegnila iz pripora v begunskem taborišču Jida?

Res je. Imela sva srečo, ker je eden od nubskih komisarjev prišel v Jido po posmrtne ostanke svojega sina, in sva smuknila v eno od vozil v njihovem konvoju, potem ko sva se izmuznila ne preveč pozornim južnosudanskim varnostnikom. Božič je bil nepopisno lep, a tudi pretresljiv med vsemi tistimi ljudmi z gnijočimi ali že odpadlimi udi, pa vendar tako gostoljubnimi, čeprav še zase nimajo nič. A potem sva se v Jido vrnila po potne liste in zaplenjene kamere, brez katerih nisva mogla delati, spet se je zapletlo in obtičala sva za deset dni. A ker sva imela znova srečo s prevozom, sva se hitro vrnila med gobavce in sama sem tam potem preživela še šest dni, snemala, popisovala njihove zgodbe ...

Eden od ciljev najine poti je bil zbrati tudi čim več materiala o gobavcu Komiju, človeku, ki sva ga srečala že predlani in je tudi na naslovnici letošnjega koledarja. Komi se je usedel v srce tudi večini otrok v šoli in so mu na moj predlog poslali tako imenovano najlepše pismo, ob tem pa se mi je porodila še ideja, da o njem in njegovem doživljanju bolezni posnamem dokumentarec. Bala sem se, da ga ne bova več našla, ker sva se tako dolgo zadržala v Jidi, poleg tega ta primarna ljudstva običajno potrebujejo več časa, da se ti odprejo. Vendar je Komi govoril toliko in tako hitro, da je prevajalec komajda sproti prevajal (smeh). Potem sva posnela še nekaj drugih gobavcev in na novo okužene ter se na več koncih dogovorila za zbiranje podatkov o številu gobavcev.

Kakšni so torej vajini cilji?

Celotno območje je v vojni za nadzor naravnih virov. Najin dolgoročni cilj je, da se te ljudi zaščiti, saj se nočejo umakniti. Tukaj so njihove korenine, njihova zgodovina je zapisana v tistem drevesu, na onem kamnu ... zato si prizadevava, da bi to območje razglasili za nadnacionalni park, kar bi jim omogočilo, da se razvijajo v svojem ritmu in miru. Trenutno pa teživa k vzpostavitvi distribucije zdravil proti gobavosti tudi do najbolj odročnih krajev. Tri ali štiri dni hoda prek osvobojenega ozemlja je sicer v dolini v osrčju gora bolnišnica, ki tihotapi zdravila iz Južnega Sudana in v preprosti baraki vzdržuje nekoliko izolacije. A so jo sudanska vojaška letala že trikrat bombardirala, zato več sto gobavcev z vrh gora noče in ne more tja, saj jim tega ne dovolijo rane in bolečine.


 

Pred kratkim je bilo v načrtu srečanje s predstavniki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) v Sloveniji, ministrstev za zunanje zadeve in zdravje (MZZ in MZ) ter vodjo ene od nemških nevlad­nih organizacij, ki je pokazala interes za izvajanje programa proti gobavosti v Nubskih gorah, a je padlo v vodo. Kako to?

Že pred časom sem se odločila, da na nikogar ne bom kazala s prstom, pač pa se poskušala čim več družiti z ljudmi, ki so pripravljeni nekaj narediti, sicer pri zaletavanju v zid izgubiš preveč energije. Najprej se je že poleti izmaknil generalni sekretar WHO dr. Tedros z izgovorom, da v Nubske gore ne morejo dostaviti zdravil, ker Kartum tega ne dovoli. Najin predlog, da bo dovolj, če jih dostavijo samo v Jido, ki je v Južnem Sudanu nedaleč od meje in kjer je mir, ter tam za terapijo z antibiotiki izobrazijo domorodne ljudi, ki bi se potem podali v najtežje dostopne kraje Nubskih gora, so v WHO preprosto preslišali.

Zdaj pa je, menda zaradi bolezni, za nedoločen čas prestavljen tudi sestanek na MZ, poleg tega se nemški zdravnik od prvega prijaznega odgovora ne oglasi več, čeprav sva mu s Tomom oba poslala več e-pisem ... Pomislila sem, da so mu mogoče blokirali elektronsko pošto ... Z njim smo iskali način, kako bi 20 tisoč evrov, kolikor je bilo za preganjanje trohnenja živih ljudi v Nubskih gorah pripravljeno nameniti slovensko MZZ, namesto na WHO preusmerili na »bolnico Franja«, ki jo skriva v gorah dr. Bentu. Ta naj bi s svojim lokalnim osebjem organiziral vse. A vmes so se dogovori nenehno spreminjali, zdaj je že spet vse padlo v vodo.

To se vama nenehno dogaja. Kako to doživljate?

Tomo v takih primerih še kar upa, da se bo na koncu vse dobro izteklo, jaz pa ne: upam nekaj časa, potem se zavzeto vržem v iskanje novih poti. Moj naslednji korak je že jasen: ko sva bila v Južnem Sudanu, sva izvohala, da lahko zdravila kupimo v sosednji Ugandi, ki jih podobno kot po vsem svetu od WHO prejema nacionalni program proti gobavosti. Korporacija Novartis ima monopol nad proizvodnjo, WHO pa nad distribucijo. Ker gre za nacionalni program, sicer zdravila uradno ne bi smela prek meja, ampak v Afriki je vse mogoče. Nekako jih bo treba pretihotapiti v Sudan in spraviti do bolnikov. Če ne bo šlo drugače, jih bova pa midva! Bo precej lažje kot pred leti, ko sva v popolnoma zakotne kraje tovorila približno sto kilogramov šolskih potrebščin, ki so jih za otroke zbrali naši šolarji ... Je pa vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi nama v Južnem Sudanu odprli nahrbtnike ...

Vas je (bilo) kdaj resno strah?

Lahko se motim, a mislim, če gre človek pomagat z odprtim srcem, mora imeti res veliko smolo, da se mu kaj zgodi. Skupiš pa jo lahko tudi doma. Tomo mi sicer pogosto očita, da me je premalo strah, ampak ko se nekaj zaplete, razmišljam samo, kako se čim prej izviti iz tega. Tudi zato sem takrat v priporu potegnila tisto zaseženo Tomovo torbo izpod mize, skrivaj vzela telefon in poslala sms, da potrebujeva pomoč. Že prej sem poskusila na druge načine: da moram na stranišče, da sem žejna, da potrebujem higienske vložke, razmišljala sem celo, da bi kar tekla, pa raje nisem tvegala, da bi streljali za mano. Potem pa se je prikazala tista torba (smeh). Skratka, iščem rešitev, dokler je ne najdem.

Na trnih sem bila tudi zdaj, ko sem čakala na Tomovo vrnitev, saj se nisva slišala več kot štiri tedne. Internetnih povezav z goro Ačeron, kjer je snemal, namreč ni, saj je sudanska vojska mobilne oddajnike uničila že prvi dan nove vojne, satelitske zveze pa je osvobodilna vojska zaradi nevarnosti prisluškovanja prepovedala. A včasih iz begunskega taborišča ne dobiš leta tudi po teden ali več in tako zamudiš glavni let domov. Vseeno mi je uspelo najti letalo protestantskih misijonarjev, a ker se Tomo še vedno ni oglasil, sem po tamkajšnjih zvezah preverjala, kje je. Naposled se je, po prečkanju meje in prihodu v begunsko taborišče Jida, vendarle javil, zelo bolan in šibek. Prek dveh kanalov sem mu sporočila, kdaj ima let, poiskala pa tudi zdravnika, da bi mu pomagal v Džubi, a se Tomo ni upal srečati z njim, da se ne bi kdo vtaknil vanj in mu preprečil odhoda ...


Nenehno novi zapleti, podobno kot leta 2016, ko mi je sporočil, da je zaprt in naj grem v akcijo. Najprej prek zunanjega ministrstva in veleposlaništva v Kairu, a so mi tam povedali, da tisti, ki je zaprl Toma, zavrača komunikacijo, zato sem z njim stik navezala kar sama. Pošiljala sem mu esemese, kako težko mi je brez moža, malo sem ga nalagala, priznam, in pihala na njegova čustva, po enem tednu pa se je odzval in mi obljubil, da ga izpusti čez dve uri, kar se je tudi zgodilo. A takoj potem so ga zaprli še v Džubi, preklicala sem vse tamkajšnje Tomove stike, naj pritiskajo na oblasti v zaporu, sem pa si po nekih čudnih naključjih za vsak primer pridobila tudi povezavo z bratom sudanskega diktatorja Omarja Baširja.

Brez dvoma mu je veliko lažje, odkar vas ima, da skrbite zanj in za vso to logistiko?

Zdaj, ko je doma, mu največ pomeni, da skupaj pregledujeva fotografije in posnetke ... Iz leta v leto ga namreč bolj razumem, kako mu je težko vse videno in doživeto prenesti v obliko, da bodo tudi drugi dojeli, kako so ti ljudje potrebni pomoči. Nemogoče je pozabiti na gromozanske roje muh, ki se pasejo na ranah gobavcev, starcev brez nosov in ušes s trohnečimi nogami in rokami, polnimi bul, gobave otroke ... In potem se sprašuješ, zakaj ravno zdaj ta bolezen, kako ravno zdaj ni mogoče priti do zdravil, kako da se prav zdaj vse zapleta z organizacijami, ki bi lahko pomagale ... in se ti nehote ponuja misel, da je to načrtovano. Očitno je gobavost novo orožje za iztrebljanje ljudi.

Na kar bosta zdaj neumorno opozarjala z nabranim gradivom, ne?

Tomo piše knjigo, saj lahko na ta način najbolj natančno razloži razmere, kar ni preprosto, saj iztrebljevalci z vsemi mogočimi krinkami, tudi humanitarnimi, prikrivajo svoje akcije. Hkrati pa še naprej verjameva, da največ zavedenih ljudi po svetu lahko dosežemo z dokumentarnim filmom, zato skupaj s profesionalci, ki so sodelovali pri zadnjem filmu Oči in ušesa boga, zdaj načrtujeva kar tri, pri čemer bova poskušala pokazati, da je za trohnenje teles tam doli sokrivo trohnenje duš, src, umov tukaj pri nas. O gobavcih nameravava narediti tudi potujočo razstavo, saj je Tomo domov prinesel pretresljive črno-bele fotografije, ki bodo, upava, nagovorile ljudi in bodo pripravljeni finančno podpreti nakup zdravil. Vse donacije nameravava javno objavljati na spletni strani skupaj s sprotnim seštevkom in pretvorbo, koliko zdravil se lahko s tem kupi. Imava pa še nekaj drugih idej, kako zbrati čim več pomoči ...

Novinarski kolega Boštjan Videmšek je nedavno sicer dejal, da empatija v zahodnem svetu umira ...

Oh, Boštjan mi je zelo blizu. Ker poroča z bojišč in tudi fizično spremlja begunce, se zaveda, kam gre svet. Vedno se zanima, kako je s Tomom, vključil se je tudi v njegovo reševanje leta 2016. Glede empatije pa vedno upam, da je drugače. Mislim, da jo izgubljamo predvsem zaradi neozaveščene uporabe sodobne tehnologije, saj zaradi udobja, ki nam ga prinaša, ne čutimo več potrebe po druženju niti z najbližjimi, saj če nimaš ob sebi človeka, ga manj čutiš, manj prizadeneš. In temu se je treba posvetiti, konkretno pri otrocih, ki so še upanje za našo prihodnost. Ampak če jih ne zaposlimo z e-igračami, moramo biti aktivni mi ...



Enako je z empatijo: toliko je nekih motilcev, da se mora človek aktivno pripraviti, da to res naredi. Če bo rekel, da se ga nekaj ne tiče, ker se dogaja daleč stran, mu lahko samo rečem, da se močno moti: da je vse to simbolično tukaj in zdaj. Pri nas umirajo za rakom, tam doli za gobavostjo, a ker zoper njo zdravilo obstaja, lahko zdaj pomagamo tam in hkrati upamo, da se bo čim prej našlo tudi za rakave bolnike tukaj. Zdi se mi, da bo moral vsak pri sebi postati aktiven, se ozaveščati, kaj je narobe, in kaj konkretno lahko sam stori v zvezi s tem. Nekako pa še nimamo energije, da bi tisto, za kar vemo, da je prav, tudi naredili.

No, vi ste to presegli, zato ne preseneča, da so vas pred kratkim nominirali tudi za naziv Ona 365. Izjemna ženska, ki je tudi mama. Kako vajine podvige sprejema vaša najstniška hči?

Zame so izjemni ljudje, ki kljub vsemu, kar se jim dogaja, kljub trohnenju in gnitju, kljub ropanju, posiljevanju in pobojem ostajajo dostojanstveni in še vedno zaupajo v dobro človeka ... Imava pa s Tomom enako stari hčerki, obe gresta prihodnje leto na fakulteto ... Njegova Maja želi biti čisto neodvisna. Lara pa je, kadar me ni, zelo samostojna, tako pospravi stanovanje, da ob vrnitvi ne najdem prav ničesar, a do Tomovega prihoda spet zbrskam stvari na plano (smeh). Pogosto nama, ko sva na poti, priskoči na pomoč in uredi vse, za kar jo prosim, bila je tudi vezni člen tedaj, ko so naju priprli. In mi enkrat celo poslala kratko sporočilo, naj ne bom preveč pogumna, ker da je doli drugačna kultura kot pri nas. Včasih res deluje bolj zrelo kot njena mama ... (smeh)