Turizem je lahko le slabo voden, ne pa čezmeren

Dolga leta je bilo temeljno vprašanje turizma, kako napolniti turistične zmogljivosti in povečati rentabilnost, v zadnjih letih, zaznamovanih z nesluteno rastjo turizma po vsem svetu, pa se čedalje pogosteje pojavlja vprašanje, kaj storiti pri turistični prezasičenosti. Panoga se odloča za različne ukrepe, a razmišljati je treba o odpravljanju vzrokov za zasičenost, pravi dr. Maja Uran Maravić, izredna profesorica na Fakulteti za turistične študije Turistica in nosilka predmetov strateški management v turizmu in menedžment kakovosti v turizmu. Sogovornica meni, da je ta pojav posledica nepravočasnega in neprimernega ukrepanja ter upravljanja in neupoštevanja vseh deležnikov.
 

Kdaj lahko govorimo o turistični prezasičenosti in kaj jo spodbuja?

V tujini se trenutno najbolj uporablja termin »overtourism« – presežni, čezmerni turizem, prezasičenost. Najbolj splošna definicija tega pojava je, da je destinacija prezasičena s turizmom takrat, ko lokalni prebivalci ali obiskovalci čutijo, da je turistov preveč in da je zato kakovost življenja ali doživetja kraja neprimerna, nezadostna, prenizka. Prezasičenost s turizmom ni nov pojem; prepolne plaže ali turistične zanimivosti v poletnih mesecih smo imeli tudi že pred desetletji. Je pa res, da turizem v svetu narašča in da ponekod že prihaja do ekscesnih primerov. Razlogov za povečan obseg potovanj je več, predvsem sta to večja cenovna dostopnost letalskih prevozov in (zasebnih) nastanitev ter veliko povečanje ponudbe križarjenj. Da, Barcelona, Benetke, Dubrovnik. Zakaj tega ni v Parizu ali Londonu? En razlog je razpršenost atrakcij na večji površini, drug so lahko tudi obiskovalci s križark in načeloma večdnevni obiskovalci. Tehnično gledano, ni turizem tisti, ki »uničuje« kraje, temveč nenadzorovana in nenačrtovana količina dnevnih obiskovalcev.

Ali je sploh mogoče govoriti o turistični vzdržnosti oziroma trajnostnem razvoju turizma, saj so že sami letalski prevozi veliko breme za okolje?

Mislim, da s stalnim govorjenjem o prezasičenosti pretiravamo. Tudi Svetovna turistična organizacija (STO) pravi, da prezasičenosti ni, obstaja samo slabo upravljanje turističnih tokov in destinacij. Če bi bili zelo radikalni, bi rekli, da je vsak premik od točke A do točke B netrajnosten, neekološki. Vendar obstajajo bolj in manj trajnostne prakse. Potovanja v bližje kraje, prevozna sredstva, kot so električni avtomobili, vlaki, kolesa, vse to spada med bolj trajnostne prakse. Morda je prihodnost turizma v virtualni resničnosti, tako kot smo gledali leta nazaj v Zvezdnih stezah.

V svetu je razvpitih več primerov prezasičenosti, denimo nam najbližje Benetke, pa Barcelona, težave ima tudi Islandija. Kateri so po vašem še takšni kraji?

Najpogosteje omenjajo naštete, poleg njih še Dubrovnik, nekatere dele Tajske, Filipinov, Karibov … Pri nas o tem govorijo v Piranu, na Bledu in Ljubljani. Gledano statistično, je to zelo majhen delež turističnih destinacij. Stroka trdi, da se prezasičenost nastaja zaradi slabega upravlja turističnih tokov, ali če povem po domače, ker ni zadostne infrastrukture (parkirišč, gostinskih obratov itd.) za sprejem večjega števila obiskovalcev. A poglejmo pozitiven primer Ljubljane. Ta je še pravočasno poskrbela za nova parkirna mesta, zaprla mestno jedro, razširila območja interesa, v svojih strateških dokumentih že pred desetimi leti poudarila, da mora biti razvoj turizma sprejemljiv tako za lokalne prebivalce kot turiste. Če se spomnim 20 let nazaj, je bila le peščica gostinskih obratov na Cankarjevem nabrežju in Mestnem trgu. Kakšna pozitivna transformacija se je zgodila s preureditvijo Petkovškovega nabrežja, Brega, Kongresnega trga, Wolfove, Špice in še bi lahko naštevala. Seveda je še veliko izzivov, vendar smo postali zelo lep in urejen turistični kraj. In daleč od tega, da bi bil prezasičen!

Kakšne taktike priporoča Svetovna turistična organizacija krajem, ki jim preti prezasičenost?

Lani novembra se je na Svetovni turistični borzi v Londonu zbralo 60 ministrov turizma in vodij zasebnih turističnih podjetij z namenom razprave o izzivih trajnostnega turizma z naslovom Overtourism: rast ni naš sovražnik. Takrat je generalni sekretar STO Taleb Rifai poudaril, da rast in razvoj nista sovražnika. Brez njiju ne bi bilo človeštva. Rast turizma lahko in bi morala voditi k ekonomski blaginji, novim delovnim mestom in virom, ki omogočajo financiranje varstva okolja in kulturnih spomenikov ter k razvoju družbe, ki drugače ne bi bil mogoč.

Kakšne so konkretne rešitve v ogroženih krajih po svetu in tudi pri nas? Ali je uvajanje vstopnin, cestnin, parkirnin smiselno?

Obisk najpogosteje omejujejo cenovno. Na Sejšelih so se že pred desetletji odločili, da bodo draga destinacija za vse, ki želijo otok obiskati, ker so se zavedali, da so majhni in bi se s poceni ponudbo območje hitro zasitilo in uničilo. V Benetkah so prepovedali gradnjo novih hotelov in odpiranje restavracij s hitro prehrano, oblikovali so smernice poti za turiste in domačine, preusmerili so križarke iz središča ter razmišljajo o taksi za dnevne obiskovalce. Še nekaj drugih praks: na Tajskem so zaprli plaže; v Barceloni so omejili gradnjo hotelov in izdajo licenc za oddajanje nastanitev; v Amsterdamu so omejili odpiranje trgovin s spominki in lokalov za najem koles; na Majorki so povišali turistično takso; v Dubrovniku so omejili število križark in dnevnih obiskovalcev; na Machu Picchuju so omejili število dnevnih obiskovalcev. Če povzamem: v strokovni literaturi v glavnem zasledimo dve smeri boljšega upravljanja prezasičenih destinacij. Ena je dvig cen in druga razpršitev turističnega obiska na daljše obdobje, torej pred sezono in po njej.

Menim, da se ne smemo premalo ceniti in vsega ponujati zastonj ali po nizkih cenah, ampak po konkurenčnih. Turistični obisk bo vedno tam, kjer so atrakcije, in če infrastruktura ne bo urejena, bo doživetje za turiste in obiskovalce slabo in hitro bo prevladal občutek prezasičenosti. Torej, rešitev je v pravočasnem strateškem razmišljanju, kaj želimo kot turistična destinacija biti in kako zadovoljiti čim večje število deležnikov, tako lokalnih prebivalcev, podjetij kot gostov. Kazanje moči ene skupine se bo pri drugih vedno pokazala kot nezadovoljstvo, pa naj gre za pretirane dobičke in njihovo nerazpršitev na lokalno skupnost ali zaviranje gradnje in ponudbe zaradi okoljevarstvenikov. Uspešen dolgoročen trajnostni razvoj turizma je v iskanju kompromisov med vsemi deležniki! Četudi se to sliši nemogoče.