Triglav za malo mal'co

Že zelo dolgo je tega, kar so štirje srčni možje osvojili najvišji vrh Slovenije. Triglav je postal dom slovenstva, državni simbol, podoba v grbu, reklo, da kdor ni stal vrh njega, ni pravi Sloven'c. Poleg onih, ki ne skačejo.

Nekateri poskušajo sekati ovinek in zadeve zavarujejo pri tako poimenovani zavarovalnici, a to ne velja, tako kot ni vstopnica v simbolno slovenstvo, ako brcaš žogo za kranjskega prvoligaša.

Vsak simbol ima svoje častilce, tudi tedaj, ko meso, skala postane. Triglav pozna junake, junakinje, ki so ga osvojili več kot tisočkrat, večkrat v enem dnevu, pohodno, plezalsko ... Gora, ki, od koderkoli jo gledamo, resnici na ljubo nikjer ne kaže treh glav, pa vzburja tudi one, ki želijo nanjo iz doline priti, priteči najhitreje. Ali pa nanjo in z nje.



Gorska tekačica, 24-letna Ana Čufer iz Dobravelj pri Ajdovščini, pravi, da je športnica vse življenje, tako naravnan je zlasti njen oče, rekreativni športnik, »pokazal mi je vse športe, predlagal predvsem orientacijo, pa radijsko orien­tacijo, v tem ima krožek na osnovni šoli«. Obe orientaciji sta seveda tekaški, s (tehničnimi) pomagali.

Čisti gorski tek pa Ana goji pet let, povsem ljubiteljsko. Sprva je tekla brez nadzora, od letos ima trenerja za tek in fitnes, Barbaro Jolič in Vida Koblarja. »Od februarja je moj trening strukturiran, prej nisem imela pojma, kaj delam,« pravi. Strukturiranost pa je žalibog nastopila s korono.

Reprezentančna žalost

Zanimivo, pravi, da ima prirojeno hitrost, ne vzdržljivosti. Tekmovati je začela v primorskem pokalu gorskih tekov, sledil je slovenski pokal, zadnja štiri leta je v reprezentanci v gorskih tekih. »Stanje v reprezentanci je žalostno, nihče noče nastopati zanjo, tekmovat greš za Slovenijo, nazadnje pa si moraš nastop še sam plačati. Spadamo pod Atletsko zvezo Slovenije, a ker gorski tek ni olimpijski šport, naj bi bilo denarja malo.«

Se pa zadeve, pravi Ana, počasi izboljšujejo. Gorski tek sestavljajo tri discipline, gor, gor-dol in gorski maraton, slednji recimo med 30 in 50 kilometrov.

Lani se je prav bala iti na SP v Argentini, »sem študentka, prvi letnik magisterija geografije, kar zaslužim, gre za najemnino v Ljubljani«. Rečeno jim je bilo, da bodo imeli naši tekmovalci vse plačano, če bodo v prvi tretjini uvrščenih, če v drugi, jim bo povrnjen del stroškov.

»Na štartu sem razmišljala le o tem, kaj bo z denarjem, ne o samem teku, bila sem pod stresom.« Prvo tret­jino je ujela za las. Z reprezentanco je sicer nastopala po vsej Evropi, poleg Argentine še v Čilu.

Najbolj uživa v dolgih tekih, v nesončnih dneh, ko so slabe razmere, da drsi. »Pa uživam v tehnično zahtevnem downhillu,« spustu.

Pred kratkim je zamenjala klub, zdaj je članica ŠD Nanos Podnanos, prej je bila v KGT Papež. S fantom Gašperjem živi v Ljubljani, »bil je rekreativni šport­nik, ni hodil v hribe, si je pa želel, zdaj sem ga v hribe spravila jaz in je navdušen«. Nasploh pri Ani ne gre toliko za tekmovalnost, »rada sem v hribih, v naravi, po ravnini težko tečem«.

So gorski tekači, ki se pripravljajo pretežno na ravninah, tudi na stadionih, s treningi v hrib se preveč utrudiš, če že tečeš v hrib, si izbereš tehnično nezahtevnega in delaš intervale. Največ Ana teka po Rašici, če gre na Primorsko, pa »imam itak takoj tisoč višincev«.

Ne nazadnje se je dolgo otepala trenerke, ker se je bala, da bo šlo prezares in bo nehala uživati, zdaj uživa, »ker so treningi pod vodstvom drugačni. Popolnoma. Vsa ta leta nisem vedela, kaj so intervali, tempo, progresivni tek, vedno sem bila v območju udobja, nisem bila vajena trpeti, v cilj se nikdar nisem zrušila.«

Triglav, Anina tekaška krma, ko ni tekmovanj. FOTO: Grega Kališnik

Ekstremov se ne gre

A še vedno gre za užitek, no, odvisnost. Lani so jo na Škotskem opazili tuji sponzorji, če bodo vkup prišli, »bom s tem lahko tudi nekaj zaslužila«. Letos je bilo veliko tekmovalnih načrtov, začeti bi morala aprila, morda se kaj obeta konec oktobra, štiri tekme v štirih dneh na Azorih. »Malo me strah, ker je vsak dan 30 kilometrov.« V kosu je največ pretekla 55 gorskih kilometrov.

Zadnje mesece je seveda tekla, fitnesa ni bilo. Fitnes, mišice gorskemu tekaču ne škodijo? »Sem dobila že nekaj opazk, da moram shujšati, da imam preveč mišic. Res sem se na štartu SP počutila debelo.« Med trlicami. A v izrazito hujšanje, pravi, ne bo šla, rada bi bila zdrava. Shujšane tekmovalke imajo več poškodb.

Svetovna prvakinja je zapisala, da ko je bila najboljša, je bila tudi najmanj zdrava, ni imela menstruacije. Cena uspeha. »Ekstremov se ne grem,« pravi Ana. Ki pa je veganka, zaradi živali.

Triglav? »Aprila sem dojela, da morda tekem sploh ne bo, pa sem razmišljala, kako bi preverila formo. Na Triglav, gor-dol, sem šla že pred tremi leti, takoj bi dobila primerjavo. Idejo sem omenila prijateljem, pa da bi video posneli, in so pograbili.« Sama se je potem malo potuhnila, a so jo junija spomnili na očaka.

Nekateri so si za spremljavo podviga, bilo je sredi tedna, dopust vzeli. Onega četrtka, 9. julija, je bilo precej vroče. Če bi bile napovedane nevihte, gotovo ne bi šla, pravi, »s tem se ne hecam«. Dan prej bi bile temperature nižje, a skale morda še mokre od dežja. Pot na vrh je kopna približno dobra dva tedna.

Štartala je ob sedmih zjutraj na koncu doline Krma pri zapornici. V ekipi jih je bilo deset. Nekateri v cilju, ki je bil tudi štart, fant jo je čakal na vrhu, torej na pol poti, za kar je porabil tri ure. Kar je zelo malo. »Dobro sem ga natrenirala.«

Tekla je mimo doma Planika, ne čez Kredarico, s slednje proti vrhu je zavarovani, izpostavljeni del, kjer ne moreš prehitevati. »Čez Planiko je drugače, če koga srečaš, dohitiš, ga lahko prehitiš. Na grebenu pa je ena pot. Nimaš kaj.« V četrtek je bilo že navsezgodaj na Triglavu zelo veliko ljudi, »a imela sem srečo, da sem jih na najbolj izpostavljenem delu srečala zelo malo. Že ko sem zjutraj prišla v Krmo, je bilo parkirišče nabito.«

Prijatelji so jo čakali na posameznih odsekih, jo s kamero v roki spremljali sto, dvesto metrov, nastajala je video sestavljenka. Časovne oporne točke? »Imela sem podatke izpred treh let, ves čas sem nadzorovala, kolikor sem pridobila.«



Pretekla, prehodila, premagala je 1934 višinskih metrov, navzgor, nato še navzdol, v dolžino je šlo osem kilometrov in pol. Krat dva. Svoj rekord iz leta 2017 je izboljšala za 21 minut. »Gor sem šla z rezervo, če hočeš varno teči navzdol, navzgor ne smeš iti do konca.«

Ves čas je razmišljala o vzponu in spustu pod tremi urami. In če bi bila na vrhu prej kot v dveh urah, bi bil skupni uspeh mogoč. Iz doline je do Aljaža prisopla v uri in 54 minut, doslej je bila najhitrejša Karmen Klančnik z dve minuti slabšim časom, »ne vem pa, ali je morda vmes bila katera še hitrejša«. Samo navzgor.

Tek, hoja, zaradi jeklenic rokavice, od koče Planika si je nadela čelado zaradi padajočega kamenja. Ko je bila dolgrede pri Planiki, je vedela, da ji bo uspelo, tudi če ne gre na polno. A kot rečeno, navzdol zelo rada teče, kar je redko med dekleti. »Ne sme pa te biti strah.« Nekoč si je zvila gleženj in potem navzdol strahoma tekla še pol leta. »Zdaj strahu ni več. Tudi če se spotaknem, se v zraku ulovim.«

S seboj v nahrbtničku je imela vodo, izotonik, tri gele, za vsak primer še čokoladico. In vetrovko.
Na vrhu pa dotik stolpa in takoj nazaj? »Ne, sem si vzela minuto in si zateg­nila copate.« Razgledi pa? »Ves čas sem uživala v njih.« Gledajoč pod noge.

In naprej? »Če bodo tekme, bom tekmovala, če ne, si bomo pa kaj novega izmislili.« Želi si predvsem daljših trail tekov pod mednarodnim plaščem in pokritjem. V oddaljenejši prihodnosti pa tek po 599-kilometrski Slovenski planinski poti, ki se je to soboto ne prvič loteva gorski tekač Marjan Zupančič.

Za konec nekaj hladnih podatkov. Če jih boste poskušali loviti, vam bo zavrelo. Ana Čufer je za tek iz Krme na vrh Triglava in nazaj potrebovala dve uri in 52 minut, navzgor uro in 54 minut, navzdol 58 minut.

In ne more se načuditi, kako da je njen četrtkov podvig, ki sploh ni bil tekmovalen, le zelo specifičen trening, zbudil toliko javnega zanimanja. Morda je kaj v povezavi s simbolnostjo.