Tista, ki v ZDA postreže potico

Prvič je bila v ameriški senat izvoljena leta 2006, nato znova šest let pozneje, v torek brez težav še v tretje. Oseminpetdesetletna demokratska senatorka Amy Klobuchar iz Minnesote, potomka slovenskih priseljencev, pravi, da je zelo ponosna na svoje korenine in je kolegom menda že večkrat postregla s potico, velja pa za vzhajajočo zvezdo demokratske stranke in jo zato v zadnjem času omenjajo celo kot eno mogočih kandidatk za predsednico ZDA leta 2020.

»Te volitve so bile precej več kot volitve: velika izbira, še večji ideali. Državljani Minnesote ste glasovali za svoje sanje, ne za strahove. Izglasovali smo to, kar politika lahko je – in mora biti – in z vašo pomočjo tudi bo. Počaščena sem, da vam lahko še naprej služim kot ameriška senatorka. Hvala vam,« je v torek tvitnila Klobucharjeva, s približno 508 tisoč sledilci na tem družbenem omrežju, ko je v torek brez težav, s poldrugim milijonom glasov volivcev, osvojila še tretji šestletni mandat v ameriškem senatu. Tam ostaja tudi drugi politik slovenskih korenin, republikanec Paul Gosar.

In četudi ne priznamo, smo Slovenci ponosni, kadar kakšnemu našemu rojaku, pa četudi zelo daleč, uspe podvig. Celo ko je v ZDA predsedniško mesto zasedel Donald Trump, je razočaranje nekoliko razkrojilo dejstvo, da je prva dama postala Slovenka. »Slovenci smo sicer majhni, ampak mogočni,« je pred časom strnila Amy Klobuchar, ki je leta 2006 postala prva ameriška Slovenka, ki so jo izvolili v zvezni senat ZDA, in tudi prva izvoljena ameriška senatorka iz Minnesote, kjer živi približno 25 tisoč Slovencev. Pred njo je to uspelo trem politikom slovenskega rodu: Franku Lauschetu (umrl aprila 1990) iz Clevelanda, Tomu Harkinu iz Iowe in Georgeu Voinovichu (umrl junija 2016) iz Ohia.



Znano je, da je šlo s trebuhom za kruhom čez lužo ogromno Slovencev in številni so priromali tudi do srednjega zahoda, ki zajema 12 zvez­nih držav južno in zahodno od Velikih jezer. Največ se jih je naselilo v Clevelandu, ki je bil pred sto leti »drugo največje slovensko mesto« in v njem še zdaj živi kakšnih 100.000 Američanov s slovenskimi predniki. Tam so delali v avtomobilskih tovarnah in železarnah. Drugo središče je bil Pittsburgh, kjer so bile prav tako orjaške železarne. Tretji, najmanjši in najmanj znan pa je predel ob Gornjem jezeru, kjer so veliki rudniki. 

Tam, v Iron Rangeu, je našel delo praded Amy Klobuchar, Mihael Klobučar, ki se je rodil na Tanči Gori v Beli krajini, v ZDA pa dobil sina Jamesa Johna Klobucharja - Jima. Ta se je poročil z učiteljico Rose Katherine s švicarskimi koreninami in maja 1960 se jima je v kraju Plymouth v Minnesoti rodila prva hči Amy, nekoliko pozneje še druga. Amy je bila bister in samostojen otrok: s sestro sta v vrtec in pozneje v javno šolo pešačili sami, v srednji šoli je bila ena najboljših učenk, delala je tudi v številnih mladinskih in dobrodelnih organizacijah. Pri njenih 15 letih sta se starša ločila, saj je imel oče, sicer ugledni novinar in kolumnist časnika Star Tribune, dolga leta hude težave z alkoholom, mlajša sestra se je psihično zlomila, pustila srednjo šolo in se odselila, Amy pa je vso pozornost preusmerila v izobraževanje in s posebno pohvalo (magna cum laude) končala študij prava na univerzi Yale, potem pa obiskovala še univerzo v Chicagu in doktorirala iz prava.
 

Od uspešne tožilke do senatorke

Leta 1993 se je poročila z odvetnikom Johnom Besslerjem, štiri leta pozneje se jima je rodila hčerka Abigail, nato pa se je začela njena kariera strmo vzpenjati. Klobucharjevo, ki je uspešno delala tudi v zasebnem pravu, so namreč leta 1998 izvolili, štiri leta pozneje pa že potrdili za glavno tožilko minnesotskega okraja Hennepin. Bila je stroga, pravična in zelo uspeš­na: dosegla je obsodbe skoraj 300 morilcev, strožje postopke zoper zločince vseh vrst, spolne iztirjence in vinjene voznike. Zavarovala je bolnike in mlade mamice pred prehitrim odpustom iz bolnišnic in uvedla uspešno nadzorstvo nad šoloobvezno mladino. S trdim delom si zagotovila spoštovanje in priljub­ljenost ter več priznanj, tudi naziv minnesotske odvetnice leta 2001.

Položaj prve izvoljene senatorke ameriške zvezne države Minnesota si je prislužila z veliko politično spretnostjo, sposobnostjo zbiranja podpore in z jasnimi političnimi stališči: nasprotovala je iraški vojni, zagovarjala zmanjšanje proračunskega primanjkljaja z odpravo davčnih ugodnosti za naftne in farmacevtske družbe, zahtevala več denarja za šole in stanovanja. Vseskozi podpira tudi svobodno odločanje o splavu in pravice LGBT. Po podatkih GovTrack je bila konec leta 2016 senatorka, ki je vložila največ zakonskih predlogov in številne od teh so tudi uzakonili. Klobucharjeva, ki jo je časnik Huffington Post leta 2010 razglasil za najbolj pamet­no med senatorji, je sicer leta 2011 s kolegi dosegla tudi dokaj neslavno zmago, saj so blokirali predlog, da se zaradi naraščanja telesne teže otrok s šolskih jedilnikov umakne pica. Svojo odločitev so argumentirali s tem, da se tudi pica lahko šteje za zelenjavno, torej zdravo hrano – zaradi paradižnikove omake na njej.

Kmalu v boj?

No, zdaj bi Amy Klobuchar utegnila iti še korak dlje od senata, velik korak dlje. Očitno daljnovidni časnik New York Times jo je že leta 2008 omenil kot eno izmed 17 Američank, ki bi utegnile v prihodnosti stopiti na čelo ZDA, in zdaj to postaja vedno bolj realno: po pisanju ameriške tiskovne agencije AP je zelo verjetna demokratska kandidatka za predsedniške volitve, ki bodo leta 2020, po eni javnomnenjskih anket je na četrtem mestu najbolj priljubljenih ameriških senatorjev, številne pozive h kandidaturi je mogoče najti tudi na tviterju, spletni trgovski velikan Amazon pa že trži majice, pižame, lončke in termovke za kavo v slogu Klobucharjevo za predsednico 2020.

V ameriški javnosti sicer doslej ni bila posebno znana: leta 2009 so jo omenjali kot eno od kandidatk za vrhovno sodnico, največ pozornosti pa je pritegnila ravno pred kratkim, konec septembra, na zaslišanju Bretta Kavanaugha – ravno za položaj vrhovnega sodnika –, ki ga je izzvala z vprašanjem, ali je bil kdaj že tako vinjen, da je izgubil spomin, on pa ji je osorno odgovoril z vprašanjem o njenih pivskih navadah, za kar se je pozneje opravičil. Kakorkoli že, te dni se omenja, da bi si Klobucharjeva zaradi petih milijonov dolarjev na osebnem računu brez večjih težav privoščila predvolilno kampanjo.

Poleg tega se dobro razume z ljud­mi, je komunikativna, gostoljubna in ponosna na svoje korenine, zaradi česar kljub poroki z Besslerjem javno brez izjeme uporablja svoj dekliški priimek. Svojim kolegom, pa tudi domačinom iz Minnesote, ki obiščejo ameriško prestolnico, rada postreže s potico, (ob slovenskem vinu) tudi slovenskim predstavnikom med obiskom v ZDA. Leta 2007 se je, na primer, srečala s takratnim zunanjim ministrom Dimitrijem Rup­lom, dve leti pozneje s Samuelom Žbogarjem pred njegovim srečanjem s Hillary Clinton.



Večkrat je z njo klepetal tudi Borut Pahor; leta 2012 v ZDA kot premier, leto dni pozneje jo je že kot predsednik republike gostil v predsedniški palači, nazadnje pa sta se srečala lani ob robu münchenske varnostne konference. Da nadaljujeta njun trajni dialog, je bilo načrtovano tudi ob Pahorjevem obisku v Washingtonu konec septembra, pa je srečanje padlo v vodo zaradi »zadeve Kavanaugh«. »Menim, da smemo biti Slovenci veseli, da se Klobucharjeva s takim ponosom ozira na slovenske korenine in goji veliko naklonjenost do Slovenije in Slovencev. Poleg tega jo odlikujejo prijaznost, razgledanost in politična širina,« je za Nedelo povedal Pahor.