Teyuna, izgubljeno mesto Kolumbije

Pot do Izgubljenega mesta Kolumbije, Ciudad Perdida, ki ga avtohtono ljudstvo imenuje Teyuna, skušajo predstaviti kot kolumbijski Inka trail, a s slovitim perujskim pohodom ima skupno le dolžino in cilj – zgodovinsko zapuščeno mesto. Pohod po poteh Inkov je težaven zaradi višine, tisti do Izgubljenega mesta in nazaj pa zaradi vročine, vlage, insektov in občasno zahtevnega prečkanja pritokov reke Buritaca.

Temperature le malo nad ekvatorjem se podnevi gibljejo okoli 30 stopinj, redni dnevni nalivi in tropski pragozd pa dodajo skoraj stoodstotno vlago, kar občutek vročine poveča za okoli deset stopinj. V takih razmerah utruja že počitek.

Nihče pohoda ne konča svež in čist. Že tako prepotena oblačila še dodatno namoči dež. V izjemni vlagi se ne posuši nič, stvari, ki smo jih ponoči obesili, so bile zjutraj le še bolj mokre. Nahrbtnik je bil ob koncu petdnevnega pohoda opazno težji kot na začetku, čeprav sem ga olajšal za prigrizke in osebne potrebščine.

Pogosto se med pohodom zaradi izčrpanosti in ne povsem pitne vode prikradejo tudi trebušne težave. Tej poti upravičeno pravijo zeleni pekel kolumbijske Sierre Nevade. Tudi zato sem imel pohod v načrtu že nekaj let, a sem zaradi težavnosti, ki ni povezana s fizično pripravljenostjo, odlašal.

Slapovi, tropski ptiči, plazilci in insekti

Pohod je poseben tudi zato, ker je širokih razgledov malo. Zasneženi vrh Sierre Nevade sem na kratko videl le med vročinsko aklimatizacijo ob obisku narodnega parka Tayrona, na karibski obali Kolumbije. Razgledi se razprostirajo na prepadna pobočja deževnega pragozda ob reki Buritaca, iz katerih se dviga sopara, ki se popoldne združi v vse bolj goste oblake. Ti prinašajo vsakodnevne plohe in nalive, ki so prijetna, a skromna osvežitev, toda poti po nalivih postanejo še bolj spolzke in blatne. Kljub pogostemu dežju je najbolj nepotrebna oprema pelerina. Že tako je vroče, vsako ogrinjalo pa človeka le še bolj izčrpa.

Kljub težavnosti je pot do Ciudada Perdida izjemna dogodivščina. Oči se spočijejo ob nebeško visokih slapovih, ki nudijo prepotrebno osvežitev, in lokalni favni, predvsem tropskih pticah, med katerimi so papige, kolibriji, tukani, pa tudi bolj običajni mrhovinarji.

Z nekaj sreče lahko ugledate tudi kakega lenivca, trop opic in plazilce – tudi take, ki jih ne želite srečati. Območje sicer ni znano po pestrosti strupenjač, a dve ali tri vrste smrtno nevarnih suličark so v teh koncih zelo pogoste, le da jih je težko opaziti, ker se umaknejo od obljudenih poti, ali pa jih pohodniki spregledajo, ker se zlijejo z okoljem. Tudi zelo strupene dvoživke so dokaj običajne.

Nagrada za napore na koncu poti je izjemna. Pa slabi uri pohoda smo tretji dan ugledali ne preveč stabilen viseči most in za njim kamnite stopnice, tako strmo vpete v pobočje, da je bilo za vzpon treba pogosto uporabiti vse štiri. Baje jih je 1200, a kdo bi jih štel. Vse zanima le zadnja, ko se tropski pragozd razpre in se pogled ustavi na prvi od okoli dvesto krožnih teras, vpetih v greben strmega pobočja.

Prestolnica ljudstva Tayrona

Okoli leta 800, približno 650 let prej kot Machu Picchu v Peruju, je v pogorju kolumbijske Sierre Nevade vzniknilo politično, trgovsko in versko središče ljudstva Tayrona. Številke o prebivalcih na vrhuncu moči se gibljejo od dva do osem tisoč, a Teyuna, kot avtohtona ljudstva to mesto imenujejo danes, ni bila pomembna zaradi svoje velikosti, ampak še bolj zato, ker je bila v času razcveta z mrežo dobro utrjenih kamnitih poti povezana z drugimi naselbinami pogorja. V prevodu Teyuna pomeni osrčje ljudi na zemlji.

Španci mesta globoko v džungli sicer niso nikoli odkrili, vendar so se s prihodom španskih osvajalcev pretrgale trgovske poti med naselji karibske obale in rodovitnega višavja pogorja. Dobro utrjene kamnite poti, ki so povezovale naselja v pogorju, je hitro prerasla bujna vegetacija. Enako se je zgodilo z mestom, ki so ga v 16. in 17. stoletju postopno opustili, ker so se prebivalci umaknili globlje v pogorje ali pa umrli od bolezni, ki so jih s sabo prinesli španski konkvistadorji.

Potomci ljudstva Tayrona, ki so danes razdeljeni na plemena Ahuaco, Kogi in Wiwa, so sicer vedeli za ruševine mesta, a o njem niso govorili z zunanjimi prebivalci, tudi zato, ker je zanje to sveto območje.

Skrito je ostalo vse do leta 1972, ko ga je našla skupina tamkajšnjih roparjev zakladov. Kmalu zatem so se na lokalnem črnem trgu začeli pojavljati artefakti, kar je prebudilo zanimanje arheologov. Ti so mesto našli štiri leta za roparji in ga med letoma 1976 in 1982 začeli rekonstruirati in utrjevati. Postavljeno je na krožnih terasah na strmem pobočju hriba visoko nad reko Buritaca. Od reke do mesta vodi že omenjenih 1200 spolzkih kamnitih stopnic, ki so zadnji izziv za obiskovalce. No, ne zadnji, saj je obisk mesta šele polovica pohoda.

Mesto je sicer že v 80. letih postalo turistična zanimivost za avanturiste, vendar pa je bilo območje dolgo časa nedostopno oziroma nevarno zaradi delovanja narkokartelov, poleg tega je bilo pogorje Sierre Nevade tudi središče delovanja uporniške skupine FARC. Leta 2003 so uporniške skupine ugrabile skupino nespametnih turistov, prav ta ugrabitev pa je bila povod, da so se razmere umirile. Ugrabitelji so namreč od kolumbijske vlade zahtevali preiskavo zlorab človekovih pravic na tem območju, po pogajanjih pa so dosegli premirje. Za turiste je mesto ponovno dostopno od leta 2005, od leta 2009 pa zanj v sodelovanju z domorodnimi ljudstvi, ki jim območje pripada, skrbi neprofitna organizacija.

Od Gole mačete do reševanja z mulo

Pot do Izgubljenega mesta postopno utrjujejo, zato je vse bolj priljubljena, vseeno pa, vsaj ob koncu deževne sezone, ni pretirano turistično obremenjena, tudi zato, ker je pohod drugačen in zelo zahteven, dostop pa delno omejen. Prečkanja vodotokov je sicer vse manj, saj so čez nekaj večjih pritokov postavili mostove, a jih hitro načenja tropsko podnebje. Ob pogostih popoldanskih plohah se tudi potočki naglo spremenijo v reke, ki jih je treba prebroditi ali celo preplavati.

Pohod traja od štiri do pet dni. Začne se v vasici El Mamey, ki se je še drži ime Machete Pelao, Gola mačeta, kar izhaja iz časov, ko so območje obvladovale uporniške skupine in narkokarteli. Prvi dan je bila pot večinoma še dobro utrjena in le mestoma blatna. A ker smo se šele opoldne z džipi prebili do izhodišča, smo hoditi začeli po kosilu. Pozno popoldne nas je ujela nevihta in nakazala, kakšnih bo naslednjih nekaj dni.

Da smo se izognili popoldanskim nevihtam, smo vstajali že ob petih zjutraj in se do naslednjega kampa podali kmalu po svitu. Vstajanje se je začelo z obveznim pregledom obuval in vseh oblačil, ki so se ponoči zračila in bila dostopna lokalnemu življu. Ni redko, da se v čevlje skrijejo strupeni pajki, škorpijoni ali celo kače.

Delno smo se z zgodnjim vstajanjem izognili hoji v najtoplejšem delu dneva, čeprav se je vročina na »delovno temperaturo« vzpela že kmalu po sončnem vzhodu, vlaga pa ni nikoli popustila. Za 10 do 15 kilometrov, kolikor smo prehodili na dan, smo potrebovali od šest do osem ur, kar tudi pove, kako težek je pohod. Ubijalsko kombinacijo vročine in vlage je na svoji koži izkusil mladi Američan iz Arizone. Dobro kondicijsko pripravljen in vajen suhe vročine je popolnoma dehidriran obnemogel sredi drugega dneva in z mulo, ki je edino prevozno reševalno sredstvo, so ga odpeljali nazaj v dolino.

Skoraj usodna cazuela de mariscos

Tudi sam sem pošteno trpel, pa čeprav sem na karibsko obalo prišel že en teden pred pohodom. Na vročino in izjemno visoko vlago se ne moreš privaditi, poleg tega pa sem si dva dni pred našo avanturo za večerjo privoščil lokalno specialiteto cazuela de mariscos, enolončnico z morskimi sadeži. Hrana je ob kolumbijski karibski obali slastna in večinoma varna, kot povsod pa je treba biti pozoren, da je sveže pripravljena.

Prevladuje morska hrana dnevnega ulova, za prilogo pa so na voljo krompir, riž ali pečene banane. V mojem primeru vsaj ena od školjk v sicer slastni enolončnici ni bila najbolj sveža. Do pohoda so me le za silo »zakrpali«, tako da postanki v goščavi ob poti niso bili prepogosti, vseeno pa sta bila prva dva dneva zaradi omenjene nevšečnosti še dodatno neprijetna. V šali sem govoril, da me do cilja poganjajo plini. Do tretjega, ključnega dneva so težave v glavnem minile, tudi zaradi nevšečnosti na poti pa je bil prihod v Izgubljeno mesto zame še bolj čustven.

Večina popotnikov se vrne po isti poti, mi pa smo se odločili za vzporedno, manj obljudeno varianto. Ta je četrti dan vključevala tuširanje pod slapovi in kopanje v tolmunu reke Buritaca na prosto popoldne. A ker je bila manj obljudena, smo imeli na njej tudi nekaj mokrih prečkanj, ko smo do pasu zabredli v vodo. Zaradi nočnega deževja smo morali zadnji dan narediti dodaten, precej blaten obhod, saj ob reki ni bilo prehodno. Ker smo se oddaljili od ustaljene poti, je bila bolj pestra tudi favna, vključno s suličarko, ki se je hladila v tolmunu, tik pred enim od naših mokrih prečkanj reke.